Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, Cinkarna, pomori, poboji, grobišča [5b]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2003./ Zdajšnje mestno pokopališče so Celjani pred drugo svetovno vojno imenovali nemško pokopališče (nemški britof), v vsakdanjih pogovorih, ko govorijo o zdravju in boleznih, pa pravijo: če ne bo bolje, bomo šli pa na Piškovo njivo. Pokopališče leži severovzhodno od Celja v smeri proti Teharjam na vzpetini, ki je na vrhu skoraj kot majhna planota, ki se proti jugu terasasto spušča, proti severu strmo pada proti Voglajni, proti vzhodu se blago vzpenja, proti zahodu pa rahlo pada. Meje tega kompleksa so ceste, in sicer na severu Teharska cesta, na jugu pa cesta, ki povezuje križišče Teharske ceste s cesto proti živinskemu sejmu, proti nekdanjemu Čretu in sedanji Cinkarni ter proti Podgorju (Abesiniji ali tudi Kurji vasi) in naprej, kjer se spet priključi na Teharsko cesto. Proti jugu pelje skozi naselje Selce, na sedlu pri križu je odcep proti Staremu gradu in Jožefovemu hribu, nadaljuje pa se skozi Skalno klet in pri Voglajni priključi na obvozno cesto Šentjur–Laško.

Selce (kjer je tudi trafopostaja Selce) in Podgorje ležita na severnem vznožju dolgega, ravnega hrbta, ki povezuje Stari grad in proti vzhodu Zvodno. Severni del pobočja tega hrbta je poraščen z od Cinkarne uničenim gozdom, ki proti zahodu obdaja zelo staro, zdaj uničeno kmetijo Marovšek, proti vzhodu pa zaselek Podgorje.

Pogled na celjsko pokopališče s Podgorja. FOTO: Ivo Žajdela

V gozd so knojevci leta 1946 in 1947 vozili streljat ujetnike

Uroš Košar, upokojenec iz Celja, mi je pripovedoval: »Moja domačija je bila na spodnji strani Teharske ceste, blizu domačije Pišek, od koder zavije cesta na mestno pokopališče. Pokrajina pod nekdanjo domačijo je zdaj močno spremenjena. Voglajna je še tekla od teharskega mostu proti Bežigradu in se nato v loku združila s Hudinjo. Cesta proti Bukovžlaku je bila speljana čez železnico, kjer so bile zapornice, blizu sedanjega podvoza in sejmišča. Peljala je skozi naselje Čret (zdaj ga ni več) proti Bežigradu, čez Ledrarski most na Voglajni, skozi Bukovžlak in dalje proti taborišču Teharje. To je bila tista zloglasna in žalostna cesta, po kateri so z železniške postaje vodili na Teharje domobrance in jih na tej poti kruto trpinčili. Pod nami pa so bile železniške tovorne rampe, kjer so nalagali in razkladali tovorne vagone. Proti vzhodu, pod Piškom, so Nemci blizu železnice postavili šest ali osem velikih lesenih barak.

Na drugi strani Piškovega hriba (njive) in nemškega pokopališča je Jožefinski (lazaristovski) gozd segal do potoka, ki se je napajal tudi iz Žegnanega studenca ob robu Strenčanovega gozda. Ta potok je tekel po zelo globokem grabnu, proti severnemu vznožju Jožefovega hriba, nato pa se je obrnil proti Voglajni. Gozd je imel zelo lepa stara drevesa hrastov in bukev. Ob robu gozda ob potoku je bil zasajen cipresov drevored. Ostanek drevoreda so še tri ciprese, ki stojijo pred sedanjo trafopostajo. Zdaj je tu velik kompleks trafopostaje Selce, proti zahodu pa naselje zasebnih hiš. V ta gozd so leta 1946 in 1947 knojevci vozili streljat ujetnike in jih tam tudi pokopavali.

Svečka na praznem Dorfmeistrovem grobu

Med vojno in po vojni ni bilo televizije, ni bilo filmov, še žog ni bilo dobiti. Otroci s Teharske ceste, stari od 10 do 15 let, bilo nas je okoli deset, smo se vsak dan zbrali in pohajkovali od Štor, Marovška, Jožefovega hriba do Starega gradu. Tako smo videli v začetku poletja, bilo je proti koncu šolskega leta 1944, kako je ameriški bombnik, ki je prihajal zelo visoko, od Maribora sem, odvrgel samo eno bombo, ki je razrušila železniški most čez Voglajno. Otroci smo se šalili, da so nizko leteči 'titovci' (tiffligarji) škilili, ko so ta most že štirikrat bombardirali, bombe pa so padale v gozd na Miklavškem hribu. Ta bombnik pa je letel zelo visoko in je z eno samo bombo zadel sredino mostu. Njegova prevoznost je bila dolga leta zmanjšana tako, da so tisti, ki so se hoteli zastonj voziti do Laškega ali na kopanje v Rimske Toplice, kar pri mostu vstopali in sestopali.

Iz tega časa se zelo dobro spominjam Dorfmeistrovega pogreba. Otroci smo morali napraviti špalir, ki je bil dolg od prve gimnazije skozi vse mesto do takratnega vojaškega pokopališča, ki je bilo na južni strani pod nemškim pokopališčem. Gospod Kelhar, direktor mestnega pokopališča, je leta 1989 skupaj z nemško komisijo vodil prekop nemških vojakov iz prve in druge svetovne vojne. Dorfmeistrov grob je našel prazen. Sorodniki so namreč njegovo truplo takoj po atentatu odpeljali v Gradec in ga tam tudi pokopali. Špalir je torej spremljal prazno krsto, kljub temu je vsa leta 1. novembra gorela svečka – na praznem grobu.

Knojevski umori v Strenčanovem ali Jožefinskem gozdu

Po koncu vojne so našo pozornost zbudila dogajanja v Strenčanovem in Jožefinskem gozdu. Knojevci so se s tovornjakom že dopoldne pripeljali po Teharski cesti iz Celja. Pri Pišku so zavili desno proti nemškemu pokopališču. Na vrhu, pri začetku pokopališča, so sestopili in se v koloni podali na južni del takratnega nemškega vojaškega pokopališča prve in druge svetovne vojne. Razporedili so se tako, da so zastražili dolino med takratnim gozdom in pokopališčem. Proti večeru je pripeljal drug tovornjak z ljudmi, ki so imeli na hrbtu zvezane roke. Običajno jih je bilo od tri do pet. Odpeljali so jih v dolino, nato pa v Strenčanov ali Jožefinski gozd. Tam so jih privezali za drevesa, nato pa so knojevci imeli 'strelske vaje', kakor smo otroci to imenovali. Otroci smo se, če so se knojevci pripeljali dopoldne, popoldne poskrili za grmovje ali spomenike, da smo imeli razgled na dogajanja v nasprotnem hribu. Drugi dan smo našli sveže razkopano in nakopano zemljo. Posebno velika gomila sveže zemlje je bila ob jarku pod zazidanim zajetjem zelo dobre pitne vode, kamor so zakopali veliko ljudi, ki so jih pripeljali poleti 1945 mimo Marovška od Skalne kleti sem.

V poletjih 1945, 1946, 1947 je bil zrak nasičen z mrliškim smradom

Strelske vaje knojevcev so se ponavljale dvakrat do trikrat na teden skozi vse leto 1946 in 1947. V začetku leta 1948 se je naša družina s Teharske ceste odselila, tako za kasnejše dogajanje na tem območju ne vem. V celjskih poletjih 1945, 1946, 1947 je bil zrak nasičen z mrliškim smradom.«

Janko Novak, ki živi na Teharjah, pod sv. Ano, član Demosove komisije (bil je tajnik Slovenske socialdemokratske stranke, odbor Celje): »Moja sestra je januarja 1948 šla popoldne na pokopališče, ko je opazila, da so knojevci zastražili vso dolino pod južno stranjo pokopališča. Nato so pripeljali poln tovornjak zvezanih ljudi. Odpeljali so jih v gozd in začeli streljati. Povedala mi je, kako se je skrila za grm, kjer je vsa premražena čakala noči. Od strahu in mraza sploh ni vedela, kako je prišla domov.«

Selce pod celjskim pokopališčem, kraj množičnega ubijanja ujetnikov več let po vojni. Kasneje so na grobišču postavili električno razdelilno postajo. FOTO: Ivo Žajdela

Njen grob je ob južnem robu sedanjega pokopališča

Alojz Pisanec (bil je grobar v Celju; že pokojni) mi je pripovedoval: »V Jožefinski cerkveni hiši, ki je zdaj obnovljena, je stanovala gospa Berta Likovič, ki je bila kuharica in perica pri župnijski cerkvi sv. Jožefa. Takrat, ko so vozili mimo hiše zvezane ljudi, ki so jih nato ubijali okrog Žegnanega studenca, je stala ob poti in iz dveh veder delila vodo tem ljudem. Stražarji so jo nato spodili, vendar so jo prijavili in nato zaprli. V zaporu je bila nekaj mesecev. Njen grob je ob južnem robu sedanjega pokopališča, nad bivšo škarpo. Njeno ime in priimek sta zapisana na spomeniku družine, ki je dovolila njen pokop v družinskem grobu.«

Stane Hren (bil je podžupan občine Celje): »Živim v hiši na južni strani Jožefovega hriba. Še leta 1954 se je slišalo streljanje od tam, kjer je zdaj trafopostaja Selce (tudi razdelilna postaja Elektra).«

Ko sem bil predsednik komisije Demos mi je Jure Sadar, načelnik oddelka za prostor in okolje takratnega izvršnega sveta občine Celje (leta 1990), dejal: »Tudi pri Marovšku je veliko grobišč.«

Ivu Žajdeli je Slovenec iz Argentine Ivan Arnšek dejal, da se iz jedilnice doma sv. Jožefa lepo vidijo daljnovodi, ki vodijo iz trafopostaje Selce, in da je pod žicami med drugim in tretjim daljnovodom veliko grobišče.

Grobišče Žegnani studenec, po demokratizaciji so nanj navozili odpadni material. FOTO: Ivo Žajdela

Na grobišče v Žegnanem studencu so navozili kovinske odpadke

Žegnani studenec, kjer je bilo tudi urejeno in pozidano zajetje, so začeli po sprejetju občinskega odloka o zavarovanju grobišč pred nekaj leti zasipavati s kovinskimi odpadki (starim železjem). Odpadke so vozili s tovornjaki tako pogosto, da so prebivalci protestirali pri krajevni skupnosti Aljažev hrib. Po teh protestih so občinski uradniki dali navoziti na te smeti – in s tem tudi na veliko grobišče – odpadni gradbeni material, po vrhu pa so navozili neuporabno zemljo in gramoz. Vse skupaj so zravnali s cesto, ki pelje od Marovška proti Podgorju. V tem času je bil župan Jože Zimšek, odgovorna uradnika na občinski upravi pa dipl. inž. Jože Smodila in Ivan Pfajfar. Metoda najprej smeti, nato pa odpadna zemlja je pri prikrivanju grobišč znana. V Celju je bila uporabljena na Teharjah in glinokopu na Golovcu (zdaj športni stadion). Po letu 1990 pa pod križem na Anskem vrhu (Rakužev grob) in v jarku pod pokopališčem na Teharjah, kjer je zdaj parkirišče zasebnika (grobišče nemških ujetnikov in hrvaških beguncev, umrlih pri eksploziji v Štorah).

Janez Črnej, Celjska pokopališča, Celje poboji, grobišče, Demokracija, 17. 7. 2003Nadaljevanje v: Janez Črnej, Celje, taborišče Teharje, Golovec, pomori, poboji, grobišča [7]

1/4