Zavetnik: Litve in Poljske; velja za priprošnjika v duhovnih stiskah.

Življenjepisci poročajo, da so Janeza zaradi zglednega življenja in želje po duhovništvu še zelo mladega sprejeli k frančiškanom - konventualcem. Vseskozi sta ga odlikovali preprostost in ponižnost. Po študiju je bil posvečen v duhovnika. Kmalu se je, zlasti v njegovih pridigah in nastopih v javnosti, pokazala njegova modrost, velika ljubezen do Kristusa in duš. Bil je odličen govornik, stvari, ki jih je povedal, je vedno temeljito premislil ter iznajdljivo in z občutkom za izražanje podal naprej. Bil je ekumensko odprt, saj je v njegovem domačem kraju živelo precej Judov; z rahločutnim spoštovanjem ter plemenitim čutom je nastopal spravljivo. Predstojniki so ga zato vedno postavljali na odgovorna mesta in kočljive položaje. Bil je predstojnik v samostanih v mestu Krosno in Lvovu, pa tudi predstojnik oz. kustos velike province, kjer so mu njegove izkušnje z drugače verujočimi prišle še kako prav. Prizadeval si je in vesel je bil obnovitve redovnih pravil, saj je velikokrat z žalostjo ugotavljal površnost in zunanjost pri izpolnjevanju pravil, manjkala pa je tudi prava duhovna globina. Prav zaradi tega je tudi prestopil k reformiranim bratom in si tam še bolj prizadeval za osebno popolnost in za spreobračanje grešnikov. Slovel je s svojimi navdušujočimi pridigami, ki jih je skrbno pripravljal, tudi potem ko je oslepel. Naslanjal se je na spise raznih cerkvenih učiteljev, ki so mu jih pozneje prebirali sobratje. Večino časa je preživel v spovednici, saj se je k njemu zatekalo ogromno ljudi. Tako preprosti kakor ljudje z visokih položajev so pri njem iskali nasvet. Z veliko potrpežljivostjo je sprejemal svoje telesno pešanje in neprestane nadležne bolezni. Hude bolečine je prenašal s Frančiškovo vedrostjo in jih imel za božje poslanke, ki mu naznanjajo, naj v tem sprejme delež Kristusovega trpljenja. Češčenje, ki so mu ga izkazovali še za življenja, se je po smrti še stopnjevalo.


Ime: Poznamo veliko oblik tega imena, vse pa izhajajo iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je leta 1414 v Dukli v Karpatih na Poljskem,

umrl pa 29. septembra 1484 v Lvovu, prav tako na Poljskem.

Družina: O njegovi družini in poreklu ni nič znanega.

Zavetnik: Litve in Poljske; velja za priprošnjika v duhovnih stiskah.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana oz. puščavnika v redovni obleki.

Beatifikacija: Papež Klemen ga je 23. januarja 1733 imenoval za blaženega, papež Janez Pavel II. pa ga je 10. junija 1997 razglasil za svetnika.

Goduje: 29. septembra, ponekod pa zaradi praznika nadangelov 3. oktobra.