Zakaj prav historična topografija predjožefinskih župnij? Dr. Janez Höfler pojasnjuje, da podobna topografska dela cerkvene teritorialne ureditve, zlasti v Avstriji in Nemčiji, običajno jemljejo za osnovo aktualno stanje in zgodovinsko komponento omejujejo na zgodovinski oris posameznih župnij, iz katerega pa se ne vidi njihovo teritorialno strukturiranje v posameznih obdobjih.

Dr. Janez Höfler (15. 1. 2014). Foto: Ivo Žajdela

O začetih teritorialne cerkvene organizacije v drugi polovici 10. in v 11. stoletju

Razlog, da je avtor vzel za osnovo prav teritorialni obseg župnij pred reformo cesarja Jožefa II. v zgodnjih osemdesetih letih 18. stoletja, tiči v dejstvu, da so bile župnijske meje do takrat v načelu in z zelo redkimi izjemami tudi dejansko nespremenljive. Posamezna župnija se je lahko delila na manjše enote, vikariate in odvisne župnije, a te niso nikoli segale v teritorij druge župnije. Zaradi tega predjožefinska župnijska mreža zrcali stanje, ki sega nazaj v začetek teritorialne cerkvene organizacije v drugi polovici 10. in v 11. stoletju in ima tako velik zgodovinopisni pomen ne le za zgodovino Cerkve, marveč tudi za zgodovino z njeno teritorialno organiziranostjo povezanih fevdalnih razmer.

Prvim izdajam sledijo naslednja z novimi podatki

Prva knjiga Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski patriarhat in Tržaška škofija) je tretja te vrste, ki zadeva Primorsko. Prva, z naslovom Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska, datira v leto 2001 in je izšla pri Goriškem muzeju na Kromberku v okviru dejavnosti ob praznovanju tisočletnice prve listinske omembe Gorice in Solkana. Od takrat se je vedenje o razvoju župnijske mreže na Primorskem nesorazmerno poglobilo. Nova spoznanja o tem – kot tudi na splošno o razvoju župnij na slovenskih tleh v srednjem veku – so zajeta v knjigi Janeza Höflerja O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku (Ljubljana, 2013, druga, revidirana in dopolnjena elektronska izdaja 2016). V drugi publikaciji z istim naslovom kot v prvi, ki je izšla v elektronski obliki leta 2016, je že zajel nova temeljna dejstva.

Razvoj je šel še naprej in je nastala potreba po novi, zdaj knjižni izdaji

»Z upoštevanjem dotlej neznanega ali spregledanega arhivskega gradiva se je marsikaj razbistrilo in postavilo na pravo mesto, poleg tega pa je bila to tudi priložnost, da se popravijo marsikatere napake in spodrsljaji v prvi izdaji tega Gradiva iz leta 2001,« pojasnjuje Höfler. Vendar je razvoj šel še naprej in je nastala potreba po novi, zdaj knjižni izdaji z nekoliko poenostavljenim naslovom.

Ostaja še vprašanje, zakaj omejitev na oglejski patriarhat in tržaško škofijo. Oris razvoja župnijske mreže v koprski škofiji, menda prvi znanstvenokritičen, podaja Janez Höfler v omenjeni knjigi O prvih cerkvah in župnijah, vendar ta zaradi zgodovinskih okoliščin narekuje drugačen pristop, predvsem pa ga otežuje dejstvo, da so viri zanj in njihova hranišča druga in bi njihovo raziskovanje zahtevalo več časa. Vendar pa to ostaja naloga v prihodnje.

Oblika vsebina, kot jo je oblikoval v prvih izdajah

Knjiga Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski patriarhat in Tržaška škofija) sledi obliki, ki jo je avtor uveljavil v dosedanjih dveh kot tudi v drugih publikacija na temo historične topografije predjožefinskih župnij, ki zadevajo Kranjsko. Zaradi ekonomičnosti je literatura citirana v skrajšani obliki, a le toliko, da jo je mogoče identificirati. Ne da bi to bilo posebej omenjeno, izvirajo podatki tudi iz Registra nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, kar velja posebej za evidentirana arheološka najdišča, ki so zaradi identifikacije navedena z njihovo evidenčno številko (EŠD). Popisa Cerkev na Slovenskem (1971) in Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 (2000) sta kot vir citirana le v primeru drugod nenavedenih ali spornih podatkov. Opozoril je, da so letnice, ki jih popisi goriške nadškofije (SPG) in tržaške škofije (PBT) navajajo kot leto ustanovitve duhovnij (kuratnih kapelanij), tam včasih zmotno interpretirane kot leto ustanovitve župnij ali celo zidave cerkve. Kar zadeva status posamezne cerkve, je upošteval stanje pred reorganizacijo župnijske mreže koprske škofije leta 2018.

Avtorjevi pomočniki pri sestavljanju topografije

Že ob nastajanju prve knjige se je avtor oprl na dragoceno gradivo, ki sta mu ga dala na voljo prelat prof. Franc Kralj (Slap pri Vipavi) in pokojni kobariški dekan mons. Franc Rupnik. Zdaj mu je pomagal tudi Božidar Premrl (Ministrstvo za kulturo), katerega rokopisna zbirka mu je poleg bogatih podatkov s terena in izpiskov iz urbarjev ponudila tudi koristna bibliografska napotila. Dragocene podatke in namige so mu med drugim posredovali še dr. Silvo Torkar (ZRC SAZU, Ljubljana), prof. dr. Timotej Knific (Narodni muzej, Ljubljana), Fedja Klavora (Bovec), gospod Bogomir Humar (Grahovo ob Bači) in Tino Mamič (Skrilje/Koper). Kolegi arheologi mag. Miha Mlinar (Tolminski muzej, Tolmin), dr. Teja Gerbec (Goriški muzej, Kromberk) in dr. Tomaž Fabec (Mavhinje) so popravili ali dopolnili navedbe o arheoloških lokalitetah in s tem povezanih porušenih ali izginulih cerkvah. Dr. Boris Gombač (Fauglia/Pisa, Italija) mu je posredoval digitalne posnetke zemljepisnih skic župnij tolminskega arhidiakonata v Kapiteljskem arhivu v Čedadu. Dr. Matjaž Bizjak (Zgodovinski inštitut ZRC SAZU) mu je dal na voljo digitalni posnetek tipkopisne Historične topografije Primorske Milka Kosa, še pravi čas pa mu je posredoval še delovno verzijo nastajajočega novega projekta Historične topografije Primorske, kar mu je omogočilo v besedilo vnesti aktualne dopolnitve in korekcije.

Historična topografija predjožefinskih župnij na Kranjskem

Druga knjiga Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska v knjižni obliki sledi dvema predhodnima izdajama z naslovom Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, ki sta v elektronski obliki izšli pri založbi Viharnik leta 2015 ter v revidirani in dopolnjeni izdaji leta 2017. Vsebuje gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij, to je župnij, ki so se izoblikovale do cerkvene reforme cesarja Jožefa II. v prvih osemdesetih letih 18. stoletja, na Kranjskem. Upošteva meje dežele Kranjske v 18. stoletju, vendar brez tistih delov, ki so sodili pod goriški arhidiakonat oglejskega patriarhata oziroma, po letu 1751, goriške nadškofije ter pod tržaško škofijo. Gradivo za te župnije je bilo objavljeno posebej. Prav tako nista upoštevani župniji Žumberk in Vivodina onstran Gorjancev, ki sta po delitvi patriarhata sicer prišli pod goriško nadškofijo, a je bilo njuno ozemlje že po ustanovitvi Vojne krajine v 16. stoletju Kranjski odvzeto.

V primerjavi s predhodnima elektronskima objavama je gradivo v tej knjigi obsežnejše, z več novimi ali ponovno preverjenimi in po potrebi korigiranimi arhivskimi in bibliografskimi podatki. Njena naloga namreč ni, da obnovi zgodovino posameznih župnij in cerkva, marveč, da posreduje ključne podatke zanjo. Glede novih župnij se topografija drži stanja pred ustanovitvijo škofije v Novem mestu leta 2006.

Ustanavljanje pražupnij

Na začetku je avtor navedel, kaj je bilo doslej ugotovljeno o začetkih cerkvene teritorialne ureditve na Slovenskem, kakršna se je kontinuirano razvijala v srednji in novi vek, in sicer na tistem ozemlju južno od Drave, ki je od leta 811 sodilo pod cerkveno oblast oglejskega patriarha. Ti segajo v drugo polovico 10. stoletja, v čas po zmagi bodočega cesarja Otona I. leta 955 nad Madžari na Leškem polju (Lechfeld) pri Augsburgu. Njeno ogrodje tvorijo tako imenovane pražupnije.

Cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Ivo Žajdela

Na prvotnem območju kranjske mejne grofije je bilo šest pražupnij

Na osnovi redkih, a dovolj povednih indicev je mogoče ugotoviti, da je pražupnije ustanavljal patriarh po nalogu vladarja na kronskih posestvih, ki jih je ta izoblikoval po zmagi nad Madžari in ponovni zasedbi slovenskega ozemlja. Teh je bilo malo, a so bile zelo obsežne. Na prvotnem območju kranjske mejne grofije jih je bilo šest, in sicer pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah pri Radovljici, v Kranju, Mengšu, Stari Loki pri Škofji Loki, pri cerkvi sv. Petra v Šentpetru pri Ljubljani in v Cerknici na današnjem Notranjskem.

Tem šestim pražupnijam se pridružujeta še dve na Dolenjskem med Krko in Savo, ki je bilo do okoli leta 1036 del savinjske mejne grofije, nato pa se je zanj uveljavilo poimenovanje Marka: v Šentvidu pri Stični in Leskovcu pri Krškem. Območje Svibnega in Radeč je pripadalo pražupniji v Laškem na štajerski strani. Kam je sprva sodilo ozemlje južno od Krke, ni dokumentirano, a je leta 1091, ko je madžarski kralj Ladislav I. zavzel Slavonijo, prišlo pod oblast Madžarske in po ustanovitvi škofije v Zagrebu okoli leta 1094 pod zagrebškega škofa, dokler ni deloma že v 12. stoletju, a najkasneje do okoli leta 1200 z osvajanjem Spanheimskih in Višnjegorskih prišlo pod Kranjsko in posledično pod oglejske patriarhe.

Cerkev sv. sv. Jurij v Stari Loki pri Škofji Loki, ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Ivo Žajdela

Prva je z letom 973 dokumentirana pražupnija v Stari Loki

Konkretnih datumov ni veliko. Prva je posredno dokumentirana pražupnija v Stari Loki pri Škofji Loki, in sicer z letom 973, ko je cesar Oton II. v dveh darovnicah freisinškemu škofu Abrahamu podelil v last loško gospostvo. Podelitev cerkniškega okoliša leta 1040 oglejskemu patriarhu Poponu s strani kralja Henrika III. kot datum »ante quem« časovno opredeljuje obstoj cerkniške pražupnije. Dolenjski pražupniji se povezujeta z dvema vladarjevima darovnicama savinjskemu grofu Viljemu II.

Ena prvih pražupnij na Dolenjskem je bila v Šentvidu pri Stični, cerkev sv. Vida. Foto: Ivo Žajdela

Šentrupert se je izločil iz pražupnije v Šentvidu pri Stični

Leta 1016 je cesar Henrik II. Viljemu podelil ozemlje »med Savo in Mirno«, s katerim je določena župnija v Šentrupertu na Dolenjskem, ki se je dokazano izločila iz pražupnije v Šentvidu pri Stični, za katero pa takšnega podatka ni, leta 1025 pa kralj Konrad II. ozemlje »med Krko in Savo«, ki ga je pokrivala pražupnija s sedežem, ki ga domnevamo v Leskovcu pri Krškem. V vseh teh primerih gre z izjemo obrobnih predelov za podelitve celotnih kronskih posestev, katerih meje se ujemajo z mejami pražupnij.

Cerkev sv. sv. Mihaela v Mengšu, ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Ivo Žajdela

Kranjski mejni grof, briksenška škofija, Spanheimski

Meje pražupnije se z mejami prvotnega kronskega posestva ujemajo tudi v primeru pražupnije v Mengšu, saj gre za ozemlje, ki je bilo v lasti kranjskega mejnega grofa. Kdaj je to ozemlje prišlo v njegove roke, pa ni izpričano. Ozemlje pražupnije v Kranju je ostalo državno in v upravi kranjskega mejnega grofa, kronski posestvi, ki sta ga pokrivali pražupniji Rodine in Šentpeter pri Ljubljani, pa je vladar razdelil in ju po kosih podelil raznim fevdalcem. Velik del rodinskega posestva je pridobila briksenška škofija, šentpetrsko pa so Spanheimski z nakupi in zamenjavami skoraj v celoti združili v svoje ljubljansko gospostvo.

Cerkev sv. Petra v Šentpetru (Ljubljani), ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Ivo Žajdela

Loško ozemlje je vladar leta 973 podelil freisinškemu škofu

Iz besedila pogodbe, ki jo je leta 1074 oglejski patriarh sklenil s freisinškim škofom o postavitvi cerkve na Vinjem Vrhu na Dolenjskem, je razvidno, da je bil ustanovnik cerkve v Stari Loki freisinški škof in ne patriarh. Na tej podlagi lahko sklepajo, da gre za lastniško cerkev kraljevega dvora, ki jo je vladar skupaj z loškim ozemljem leta 973 neposredno podelil freisinškemu škofu. V tem primeru torej ne gre za patriarhatsko pražupnijo. V vseh drugih primerih pa kot ustanovnik cerkve in pražupnije po vladarjevi volji nastopa patriarh, ki so mu pripadle tudi vse pravice pri njih (pleno iure).

Cerkev Marijinega rojstva v Cerknici, ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Ivo Žajdela

Cerkniška pražupnija je obstajala že pred letom 1040

Nadaljnja pomembna ugotovitev je, da so bile te pražupnije ustanovljene še pred podelitvijo pripadajočih posestev cerkvenim in laiškim fevdalcem. Dokaz za to je cerkniška pražupnija. Ob podelitvi cerkniškega okoliša oglejskemu patriarhu leta 1040 je morala že obstajati, saj patriarh takrat ni prejel v last celotnega ozemlja, ki ga je pokrivala. Zunaj podelitve je ostal delček pražupnije na severovzhodu, z vasmi, ki so ležale v poznejši škocjanski in dobrepoljski župniji, ki sta se izločili iz cerkniške pražupnije in jih je kralj Henrik III. skupaj z nekaj drugimi vasmi v mejah iz šentpetrske pražupnije izločene župnije v Šmarju pri Ljubljani leta 1058 in 1062 podelil svojemu vazalu Anzu in že pred letom 1062 nekemu Ruodpertu, ki ga še ni bilo mogoče identificirati. Enako velja za območje Preserja in Borovnice. To je pripadalo spanheimskemu ljubljanskemu gospostvu. Ko je vladar to območje neznano kdaj, morda prav tako sredi 11. stoletja, prepustil fevdalcu, od katerega so si ga pridobili Spanheimski, je že bilo v mejah cerkniške pražupnije, a zunaj tistega posestva, ki ga je leta 1040 prejel patriarh.

Cerkev sv. Kancijana v Kranju, ena od prvih šestih pražupnij na Kranjskem. Foto: Marko Pršina

Pojem pražupnija pomeni patriarhatsko ustanovo, prvo župnijo na ozemlju

Pojem pražupnija torej pomeni patriarhatsko ustanovo in prvo župnijo na določenem, praviloma obsežnem ozemlju, ki je z vsemi pravicami (pleno iure) pripadala patriarhu. Patriarh je sam izbiral in potrjeval župnika ter pobiral celotno desetino, od katere je ena tretjina šla župnijski cerkvi.

Meje pražupnije so bile določene – določene so bile že s kronskimi posestmi, za katera so nastale – in so zajemale tudi še neobljudena ali ne kolonizirana območja. To dejstvo je bilo doslej še premalo znano in upoštevano. Tako je cerkniška pražupnija pokrivala obsežno in ob njeni ustanovitvi neobljudeno območje vse do Kolpe. Ob ustanovitvi župnije v Ribnici je to območje pripadlo tej župniji, in ko je bilo Kočevsko v 14. stoletju poseljeno, je bila župnija novih naseljencev v Ribnici. Tudi prvi vikariat, in sicer v Kočevju, je bil sprva podrejen ribniškemu župniku, dokler se ni osamosvojil in bil povzdignjen v župnijo.

Ena prvih pražupnij na Dolenjskem je bila v Leskovcu pri Krškem. Foto: M. Smerke

V zgodnjem času so obstajale tudi lastniške cerkve, v lasti zemljiškega gospoda

Poleg pražupnij so v tem zgodnjem času obstajale tudi lastniške cerkve. To so bile cerkve, ki jih je na svoji zemlji sezidal zemljiški gospod za svoje dušne potrebe in dušne potrebe svojih podložnikov: pri njih se je krščevalo in pokopavalo. Praviloma so stale na zemljišču upravnih dvorov ali mu kakorkoli pripadale in imele so duhovnika.

Najstarejše cerkve pri nas, ki jih lahko označimo kot lastniške, so bile cerkve vladarjevih upravnih dvorov, ki so bili postavljeni za upravljanje kronskih posesti po njihovem oblikovanju v drugi polovici 10. stoletja. Poleg cerkve sv. Jurija v Stari Loki sta to po vsej verjetnosti bili cerkev sv. Jurija v Starem trgu pri Ložu in sv. Petra v Gorenjem Mokronogu. Poleg plemiških laikov so jih ustanavljali tudi škofje tuje dieceze (eksteritorialni škofje), ki so tu imeli posestva, kot freisinški in briksenški škof. Nekaj teh lastniških cerkva je bilo med patriarhatsko reformo v 11. stoletju ali še kasneje preoblikovano v patronatne župnije, nekaj jih je prevzel patriarh, nekaj pa jih je v pravnem pogledu propadlo. Na slednje sklepajo po obstoju grobišč z najdbami staroslovanske karantansko-köttlaške skupine. Ker med reformo niso bile preoblikovane v patronatne župnije, so izgubile pravico pokopa in se zato pri njih ni več pokopavalo; v cerkvenopravnem pogledu so propadle in s tem zdrsnile na raven podružnice.

Lastniška cerkev sv. Petra v Gorenjem Mokronogu, zadaj levo Trebelno. Vir: knjiga Od sv. Petra do sv. Križa (Šimac)

Lastniške cerkve so stale v okviru zgodnjesrednjeveških dvorov

Druga značilnost, po katerem lahko sklepajo na lastniške cerkve, je, da so stale v okviru zgodnjesrednjeveških dvorov v lasti velikih fevdalcev, ki jih je v določenih primerih mogoče identificirati. Na Gorenjskem so po sedanjih ugotovitvah takšne juridično propadle lastniške cerkve stale v Mostah-Žirovnici, v Spodnjih in Zgornjih Dupljah, v Lužah, Zgornjem Brniku, v Šmartnem pri Cerkljah, Šentpavlu pri Domžalah, morda tudi v Zbiljah in na Gostečem.

Na Dolenjskem zahodno od reke Krke, ki za zdaj ostaja brez ugotovljene zgodnjesrednjeveške lokalitete, je tak primer cerkev v Dvorski vasi pri Velikih Laščah, morda Sinji Vrh pri Vinici, ki danes sodi k Beli krajini. Na Dolenjskem vzhodno od reke Krke je bila doslej ugotovljena le ena cerkev z nesporno zgodnjesrednjeveškim grobiščem, in sicer na Muljavi, ki bi jo lahko opredelili kot propadlo lastniško cerkev, vendar kaže, da je bila cerkev postavljena na obstoječem starejšem grobišču, na novo pa je kot takšna opredeljena cerkev v Gorenjem Mokronogu. Sicer pa lahko glede na teritorialne in zgodovinske okoliščine med propadle lastniške cerkve na Dolenjskem vzhodno od Krke uvrstimo tisti na Selih pri Šumberku in na Raki.

Tu končujem daljši povzetek iz spremne besede dr. Janeza Höflerja, ki v knjigi Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska seveda nadaljuje z opisom razvoja župnijske mreže na Kranjskem.

Aleš Žužek, Veliko dokazov je, da je plemstvo govorilo v slovensko, Janez Höfler, Reporter, 24. 2. 2020