Ker so o rešitvi dr. Janeza Janeža pri Pliberku krožile različne zgodbe, je 6. novembra 1947 v Rimu napisal pričevanje o takratnem dogajanju.

Zahvala dr. Janeza Janeža mami za »premnoge žrtve«, 7. marca 1944.

Tam je bilo videti železniško postajo in vlak

Poročilo h Vetrinjskim dogodkom v maju 1945 / 28. 5. Odšla sta 2 transporta – eden dopoldne, drugi popoldne. Od angleškega komandanta smo dobili pisno dovoljenje in se s tovornim avtom za transport moje ambulante kot zadnji priključili drugemu transportu. Za nami so bili le še Angleži v tanku.

Takoj po odhodu iz Vetrinj sem se začudil, da gremo drugo smer kot jutranji transport. Precej daleč izven Celovca se je moj avtomobil pokvaril. Vse smo preložili na avto pred mojim. Vozili smo se skozi Velikovec, pasirali Dravo v smeri proti Železni Kaplji, nato zavili v levo proti Pliberku. Popoldne okrog 4h je prispela kolona na cilj. Ustavili smo se na asfaltirani cesti ob dolgi in široki rženi njivi na desni strani, tam je bilo videti železniško postajo in vlak.

Pri Pliberku je bilo veliko Angležev z brzostrelkami

Tam kjer smo se ustavili, je bilo veliko Angležev s strojnicami in brzostrelkami. Pregledovali so naše ljudi. Ker smo bili zadnji, smo morali čakati in se usedli na travnik – major Mehle, kap. Pirih Milko, kap. Knuplež in še drugi. Bili so nervozni, pa se je Mehle razjezil in rekel: vsaj oficirji ne delajte panike. Glavno je to, da ne gremo h Titu – ostalo pa prepustimo Angležem. On je bil prepričan, da ne gremo v Jugoslavijo in nas vseskozi miril.

Meni se je zdelo obnašanje Angležev zelo čudno – močno so bili oboroženi. Ker je bilo do kolodvora peš precej daleč, sem prosil angleškega oficirja, če smemo z avtom na kolodvor. Tolmačil je nadporočnik Mihelčič. Oficir je to dovolil, stopil na sprednji blatnik in nas spremljal na kolodvor. Šofiral je Močilnikar. Ko smo privozili na kolodvor, se nam je kar zvrtelo v glavi: saj smo padli v sredo partizanov. Anglež je tako govoril z nekim partizanom, mu povedal, da je na avtomobilu sanitetni material. Partizan je rekel nekomu, da pridemo zadnji na vrsto.

Skica območja okrog železniške postaje pri Pliberku 28. maja 1945, ki jo je po spominu narisal dr. Janez Janež. Desno spodaj ob gostilni je bil njegov avto. Vir: Zaveza

Stal sem pred avtomobilom in opazoval izročanje

Stal sem pred avtomobilom in opazoval izročanje. Angleži so pripeljali po ca 20 domobrancev in jih dali partizanom z besedo: eko! Z Močilnikarjem sva se domenila, da bova skušala pobegniti. Mirno sva šla za avto, nato za gostilno. Nikjer nič primernega! Svetuje mi, naj skočim v rž – toda v repi žena, ki me lahko izda. Če se meni posreči, bi on šel za menoj; hitro smuknem mimo žene in zaplavam v rž, ki je bila gosta in visoka. Nihče me ni videl. Eno uro pozneje zaslišim na postaji: Gotovo – vozi! – in vlak je odpeljal. Nastal je mir, tema in šele ob 11 ponoči grobna tišina – nakar sem začel lesti iz rži in ob 1h ponoči zlezel v hrib.

Rad bi jih vprašal, če vedo, kam Angleži vozijo naše ljudi

Zjutraj sem se pogovoril z ljudmi, kje sem in kako varno in čimprej pridem v Celovec. Čez Dravo me je prepeljal kmet in sem onemogel prišel v torek zvečer v Velikovec. Ker več nisem mogel pešačiti, sem tam iskal kolo, ki pa ga tudi za ves denar nisem mogel dobiti. V sredo zjutraj sem šel peš po glavni cesti v Celovec in prišel ob 12.30 pred hotel Trst. Pri stranskih vratih sem dobil najprej šoferja polk. Bitenca, kmalu pa njega samega. Najprej sem ga vprašal po Graparjevi. Ni vedel, kje je. Nato sem ga vprašal po N.O. Vprašal je kaj želim in rekel, da ni mogoče govoriti z gospodi. Vedel sem, da so nekateri še ob mojem odhodu stanovali v hotelu Trst – ko sem pa prišel nazaj, sem pa videl povsod v hotelu Angleže, pa sem se že zbal, da so vse skupaj zaprli.

Polk. Bitenc me vpraša, kaj želim govoriti z N.O. Rekel sem, da bi jih rad vprašal, če vedo, kam Angleži vozijo naše ljudi. On mi odgovori: Ali so zopet kakšne marnje? Ne, g. polkovnik, niso marnje. Poglej me, kakšen sem. V ponedeljek sem šel s transportom in se mi je posrečilo partizanom pobegniti ... Na te besede je g. polk., ki je bil takrat še v uniformi, vidno prebledel in me takoj z avtom odpeljal v Kolodvorsko ulico. Tam do tistega dne še nisem bil. Peljal me je v neko prazno sobo in šel poklicat ljudi.

Prosim Vas, g. dr., da poveste, kaj ste doživeli

Kmalu so prišli + 16 do 20 po številu. Vseh nisem poznal in se ne morem spomniti imen. Med drugimi so bili: Basaj, Zajec, Bajlec, Zamjen, ... polkovnik Bitenc je otvoril: Gospodje! Dr. Janež je v ponedeljek odšel z drugim transportom. Prosim Vas, g. dr., da poveste, kaj ste doživeli. Povedal sem in prosil oz. zahteval, da še preostalim v Vetrinjah povedo, kaj se godi in naj zginejo – sam, da ne grem v taborišče in da sem smatral za svojo dolžnost, da to povem predstavnikom, ki naj stvar organizirano izpeljejo, da ne bi v taborišču nastala zmeda in bi to Angleži opazili.

Imel sem vtis, da mojemu poročilu verjamejo – le dr. Basaj je izrazil možnost, da jih le morda Angleži skozi Jugoslavijo peljejo v Italijo. Nato sem izjavil, da naj sam poskusi, kdor ne verjame – sam pa da imam zadosti in ne bom več poskušal. Nato so se domenili, kaj bodo ukrenili – sam pa sem ostal par dni pri svojem znancu – zaupniku v Celovcu, dokler nisem zvedel, da je vračanje ustavljeno – na kar sem se vrnil med svoje ljudi in z njimi delil nadaljnjo usodo.

Z roko sem mu dal znak za odskok

Radi popolnejše slike še tole: Ko sem prišel do Celovca sem se usedel v trolejbus. Ko sem se peljal po mestu, je prišel nasproti velik transport, katerega so spremljali s tanki isti Angleži. V sredini transporta sem videl avto z zastavo rdečega križa. Na vrhu avtomobila je sedel medicinec, ki je vedel, da sem šel v ponedeljek na transport. V istem avtomobilu se je menda peljala tudi dr. Rupertova. Videl je nisem. Nagnil sem se iz trolejbusa, medicinec me je zagledal začudeno, z roko pa sem mu dal znak za odskok; on je to razumel in v Velikovcu pobegnil iz transporta; stvar je povedal tudi dr. Rupertovi, ki je tudi tam ušla iz transporta – in se tam menda bolna zatekla v neko bolnico.

Šele ko sem se vrnil v Vetrinje, sem zvedel da se mojemu šoferju skok v rž ni posrečil in da je pobegnil iz vlaka nekje onstran meje in se v četrtek vrnil v Vetrinje.

Čim sem mu povedal vso resnico, je verjel in me takoj peljal v Kolodvorsko ulico

To je moje prvo pisano poročilo v zvezi z Vetrinjskimi dogodki. Pisano tako, kot je bilo brez olepšavanja in brez natolcevanja. Original sem obdržal zase.

H Vetrinjskim črnim dnem in pogovoru z menoj pristavljam sledeče:

1) Šel sem na transport 28. maja ne 29. maja.

2) V Pliberku okrog kamijonov ni bilo partizanov. Kamijoni so stali na cesti, od tam pa so Angleži peš vodili partizanom na postajo. Prilagam skico!

3) Izročen sem bil že partizanom in nisem pobegnil iz kamijona.

4) V Celovec sem prišel 30. 5. ob 12.30 opoldne – ne s Šegovim avtomobilom – ampak vseskozi peš do mesta in po mestu s trolejbusom do hotela Trst.

Tudi dr. Rupertova se ni z menoj peljala – in sem jo videl šele 14 dni po dogodku.

5) Moje srečanje s polk. Bitencem je zgoraj opisano. Čim sem mu povedal vso resnico, je verjel in me takoj peljal v Kolodvorsko ulico.

V Rimu 6. novembra 1947 / Dr. Janež

Kako se je rešil dr. Janež, Janez Janež, Vetrinj, rešitev 1945, Svobodna Slovenija, 3. 11. 2005

Šest ur sem ležal nepremično v rži

V prispevku Jožice Friedrich o dr. Janezu Janežu v Zavezi (št. 137, 2025) lahko preberemo, da so bile ure, ki jih je dr. Janež 28. maja 1945 preživel skrit v njivi rži, s čimer si je rešil življenje in ga posredno rešil tisočem drugih, prelomnica v njegovem življenju. O tem je kasneje zapisal: »Šest ur sem ležal nepremično v rži, se popolnoma umiril in premišljeval. V tistih šestih urah, ko sem ležal v rži, sem se spomnil marsičesa: da je 28. maj obletnica moje doktorske promocije, da sem vedno sanjal o Kitajski. Razumel sem, da je zame uradno moje življenje končano, da bi moral iti z drugimi v smrt in da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil, da če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.«

Pogosto je bil zdravnik ne le naših teles, ampak tudi duš

Medtem ko je iskal možnost za odhod v misijone, je zdravil po raznih begunskih taboriščih v Avstriji: na Koroškem, Tirolskem in Štajerskem; poleg Vetrinja v Peggetzu pri Lienzu, Liechtensteinu pri Judenburgu, v Kellerbergu, in Spittalu. V slednjem ni bil uradno registriran, a Slovenci v uradu so uredili, da je dobival hrano in smel nekje stanovati. V začetku septembra 1947 so namreč generali štirih zasedbenih con v Avstriji sklenili, da bodo pospešili repatriacijo (vračanje) beguncev v komunistično Jugoslavijo. Ni spal vedno na istem mestu, saj je vedel, da prihaja vsak teden uradni Titov agent in da ima komunistični režim povsod svoje opazovalce. Slovenski begunci, ki so bili njegovi pacienti, so se ga spominjali kot odličnega zdravnika in dobrega človeka. Vse življenje so mu bili hvaležni, marsikomu je rešil živ­ljenje.

Ena od njegovih takratnih pacientk se je kasneje spominjala: »Na Koroškem so nas, begunce Slovence, porazdelili po zasilnih ta­boriščih. Takrat sem bila med bolniki, ko je prišel dr. Janež in ostal naš zdravnik. Rad in veliko se je pogovarjal z bolniki. Vedno nas je spodbujal, naj se izobražujemo v jezikih in poklicih in naj ostanemo zvesti veri, domu in rodu. Pogosto je bil zdravnik ne le naših teles, ampak tudi duš. Rad je ponavljal, da sta srečno srce in zdrava duša najboljša poroka za zdravo telo.«

Del zdravstvenega osebja v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu: od leve, prvi dr. Janez Janež, tretja, malo zadaj, Tončka Habjan, kasneje usmiljenka v Gradcu, šesta Lidija Zierenfeld, za njo, malo višje, Tončka Šifrer Kveder. Vir: Zaveza

Bil je priljuden, preprost, vsak je takoj čutil, da je v dobrih rokah

Nekdanji begunec Ciril Šega se je spominjal, da sta dr. Janež in dr. Kozina, ko sta prišla v Peggetz: »Veliko pripomogla k izboljšavi zdravstvene oskrbe. Kot bi zapihal svež veter v taborišču. Dr. Janež je bil res zdravnik s srcem. Bil je priljuden, preprost, vsak je takoj čutil, da je v dobrih rokah, bolnik je takoj dobil zaupanje, saj je vedel in čutil, da ne bo na hitro odpravljen s škatlico tablet, ampak bo dobil vso možno pomoč. Isto velja tudi za njegovega prijatelja ... Ta dva nista bila samo zdravnika po božji volji, ampak sta bila, kar je nekdo prav duhovito povedal za dr. Janeža: To ni zdravnik, on je zdravilo!«

Omenjeni dr. Kozina je verjetno bil dr. Franc Kozina, med vojno specialist internist na Zavodu za novotvorbe Ljubljanske province, predhodniku Onkološkega inštituta v Ljubljani. Omenjen v Zvonka Zupanič Slavec, Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, tretja knjiga, Celjska Mohorjeva 2022, str. 129, Arhiv Univerze v Ljubljani – AMSU hrani dokument o njegovem vpisu na Medicinsko fakulteto l. 1927, v katerem je navedeno ime France Kozin (arhiv. škatla II–191).

Misijonar Jožef Keréc ga je povabil na Kitajsko

Kmalu je dr. Janež zvedel, da se prav tiste dni v Rimu mudi slovenski misijonar mons. Jožef Keréc, apostolski administrator škofije Čaotung (Zhaotong) v provinci Junan (Yunnan) na jugu Kitajske. Tam je že imel bolnišnico in slovenske sestre, iskal pa je zdravnika. Dr. Janež je kasneje o tem pisal uredniku Katoliških misijonov: »/Leta 1945/ sem dobil prvo pismo našega velikega misijonarja mons. Keréca, ki me je vabil na delo v misijonsko bolnico, katero je on zgradil ter jo dal v last in vodstvo slov. sestram. Ker je to bila že želja mladih let, sem sklenil napeti vse sile, da pridem na cilj. V Avstriji sem trkal na vrata raznih uradov, a je ostalo le pri trkanju. Sodobna diplomacija nas je krstila z DP /Displaced Person – slov. begunec/ in nam dala listke, na katerih debelo piše, da niso potni list. Če greš na Koroškem s tem listkom preko 10 km, v arest zaideš. Ko sem se naveličal uradov, sem sklenil iti na pot neuradno ... Jeseni 1. 1947 sem strgal DP-listek, vzel nahrbtnik in začel svojo pot na Kitajsko peš – brez denarja, brez dokumentov.«

Spomenik dr. Janeza Janeža v Dolskem. Foto: Ivo Žajdela

Peš ilegalno iz Ziljske doline v Kanalsko dolino

Na poti od Špitala ob Dravi (Spittal) do Rima mu je pomagal prof. Janez Grum (1912, Spodnji Kašelj, profesor latinščine, domobranec, z ženo je po letih begunstva emigriral v ZDA in živel v Milwaukeeju), ki je vedel, da je ilegalen prehod meje možen, saj je bil sam stalno na poti od enega begunskega taborišča do drugega, da je vzdrževal stike s slovenskimi begunci v Avstriji in Italiji ter Slovenskim socialnim odborom, ki je deloval v Rimu pod vodstvom dr. Mihe Kreka. Konec oktobra 1947 na deževno noč sta se pridružila fantom iz taborišča, ki so hodili ilegalno iz Ziljske doline v Kanalsko in nazaj. Iz Žabnic sta se s še nekaterimi peljala z vlakom prek Benetk do Rima. Tu so se oglasili na sedežu Slovenskega socialnega odbora na Via dei Colli 8.