Zapri
Iskanje

Janez Kalabit

Objava: 18. 10. 2005 / 11:30
Oznake: Svetniki
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:42
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Janez Kalabit

Janez, Kolibar, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana

Kdor prebira zgodbo o današnjem svetniku, bi utegnil misliti, da je izmišljena. Res je zapisana v različnih oblikah in v marsičem pesniško obarvana, toda njeno jedro je zgodovinsko.

Janez je bil tretji sin senatorja in generala Evtropija v Carigradu in je živel v začetku 5. stoletja. Tudi njegova mati Teodora je bila visokega rodu. Starša sta bila kristjana, vendar zaverovana v lastno veličino. Medtem ko sta se starejša brata potegovala za odlične službe, je Janez smel gojiti predvsem bogoljubnost. Po končanem študiju retorike so mu starši dovolili obiskati samostan ekoimetov, po naše »nespečih«, ker so menihi tudi noč uporabljali za molitev. Janez si je med menihi izbral duhovnega voditelja. Ta mu je svetoval, naj se poglobi v Sveto pismo in tako spozna svojo poklicanost.

Starši so mu radi ustregli in mu kupili Sveto pismo, najlepši izvod, okrašen z zlatom in dragimi kamni. Ob branju Knjige knjig pa je v Janezu vidno raslo veselje, da se ves posveti Bogu v meniškem stanu. Toda starši ne bi tega dovolili. Zapustil je ta samostan v Bosporju in prosil za sprejem v drugega na kraju Ireneon, danes Čiboukli. Ko je prestal preskušnjo, so ga sprejeli medse. Nočna molitev mu je bila prava slast.

Toda po šestih letih je začutil hudo domotožje. Predstojniku je pripovedoval: »Želja, da bi videl starše, mi niti za trenutek ne da miru. Prosim dovoljenja, da se vrnem k njim. Skušnjavec sicer misli, da me bo tako odvrnil od Boga, jaz pa zaupam v tvojo molitev in v Kristusa, ki se z menoj vojskuje, da bom zmagal, čeprav se vrnem k staršem.« Predstojnik je preizkušanega brata priporočil samostanski družini v molitev in mu dovolil odhod.

Ko je prišel domov, ga zaradi revne obleke in asketskega videza niso spoznali. Sprejeli so ga kot berača in mu celo dovolili, da si je v kotu vrta postavil kolibo ter mu vsak dan prinašali skromno hrano. Po treh letih je hudo zbolel in prosil, da bi obiskal mater. Tedaj se je namišljeni berač razodel staršem. Prepoznala sta ga po evangeljski knjigi, ki jima jo je pokazal. V njunih rokah je kmalu nato izdihnil. Pokopali so ga poleg kolibe in na njegovem grobu je že leta 468 bila sezidana cerkev, h kateri so prihajali romarji od blizu in daleč ter Janeza Kalabita (po naše Kolibarja) častili kot svetnika.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh