Kdor prebira zgodbo o današnjem svetniku, bi utegnil misliti, da je izmišljena. Res je zapisana v različnih oblikah in v marsičem pesniško obarvana, toda njeno jedro je zgodovinsko.

Janez je bil tretji sin senatorja in generala Evtropija v Carigradu in je živel v začetku 5. stoletja. Tudi njegova mati Teodora je bila visokega rodu. Starša sta bila kristjana, vendar zaverovana v lastno veličino. Medtem ko sta se starejša brata potegovala za odlične službe, je Janez smel gojiti predvsem bogoljubnost. Po končanem študiju retorike so mu starši dovolili obiskati samostan ekoimetov, po naše »nespečih«, ker so menihi tudi noč uporabljali za molitev. Janez si je med menihi izbral duhovnega voditelja. Ta mu je svetoval, naj se poglobi v Sveto pismo in tako spozna svojo poklicanost.

Starši so mu radi ustregli in mu kupili Sveto pismo, najlepši izvod, okrašen z zlatom in dragimi kamni. Ob branju Knjige knjig pa je v Janezu vidno raslo veselje, da se ves posveti Bogu v meniškem stanu. Toda starši ne bi tega dovolili. Zapustil je ta samostan v Bosporju in prosil za sprejem v drugega na kraju Ireneon, danes Čiboukli. Ko je prestal preskušnjo, so ga sprejeli medse. Nočna molitev mu je bila prava slast.

Toda po šestih letih je začutil hudo domotožje. Predstojniku je pripovedoval: »Želja, da bi videl starše, mi niti za trenutek ne da miru. Prosim dovoljenja, da se vrnem k njim. Skušnjavec sicer misli, da me bo tako odvrnil od Boga, jaz pa zaupam v tvojo molitev in v Kristusa, ki se z menoj vojskuje, da bom zmagal, čeprav se vrnem k staršem.« Predstojnik je preizkušanega brata priporočil samostanski družini v molitev in mu dovolil odhod.

Ko je prišel domov, ga zaradi revne obleke in asketskega videza niso spoznali. Sprejeli so ga kot berača in mu celo dovolili, da si je v kotu vrta postavil kolibo ter mu vsak dan prinašali skromno hrano. Po treh letih je hudo zbolel in prosil, da bi obiskal mater. Tedaj se je namišljeni berač razodel staršem. Prepoznala sta ga po evangeljski knjigi, ki jima jo je pokazal. V njunih rokah je kmalu nato izdihnil. Pokopali so ga poleg kolibe in na njegovem grobu je že leta 468 bila sezidana cerkev, h kateri so prihajali romarji od blizu in daleč ter Janeza Kalabita (po naše Kolibarja) častili kot svetnika.