O tem smo se pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Janezom Logarjem, ki je tudi mož in oče petih otrok, ki so najstništvo večinoma že prebrodili.

Kaj najstnike najbolj skrbi?

Danes je morda izzivov še več, ker imajo na razpolago toliko možnosti. Starši smo s svojimi pričakovanji res zahtevni, naj bo na šolskem, športnem in drugih področjih. Pogosto nanje projiciramo lastne želje, pozabimo pa na to, da to mogoče ni pot našega otroka. Najstnik si, denimo, želi biti umetnik, mi pa imamo neizživeto željo po tem, da bi bil zdravnik, in ga usmerjamo v študij medicine. Otrok je potem razdvojen. Če starši na terapiji uspejo to ozavestiti, najstniku lahko zelo odleže. Dejstvo je, da danes ne vemo, kakšni bodo poklici čez 10, 20 let. Današnji najstniki imajo več izbire, lahko sledijo sebi, hkrati pa so zaradi tega lahko tudi razdvojeni. Taka je tudi moja zgodba: bil sem ekonomist, ker so me starši v to usmerjali, potem pa sem se pri 47 letih vpisal na drugo fakulteto in prišel do poklica, ki me je res zanimal.

Najstnikom smo dolžni omogočiti, da bodo poslušali sebe in šli svojo pot.

Najstnikom smo dolžni omogočiti, da bodo poslušali sebe in šli svojo pot. To je za starše zelo težko, še posebej, če je v igri npr. velika kmetija, družinsko podjetje. Če otroka zatremo, se to lahko pokaže čez veliko let, ko nam reče: Jaz se tega ne grem več, želim početi nekaj drugega.

Kaj si najstniki želijo od staršev?

Moramo poenostaviti. Če hočemo biti dobri starši, si moramo zanje vzeti čas in jih imeti radi. Najstniki si od nas želijo, da se zanje zanimamo. Če nas v prvem trenutku zavrnejo, se vrnemo čez nekaj časa. V nobenem primeru ne smemo prekiniti stika. Negovanje stika je naloga nas staršev. Včasih mislimo, da so materialne dobrine, dom, hrana dovolj. Oni pa želijo imeti z nami stik, da jih čutimo. Ker so sami zbegani, pričakujejo, da se bomo zanje zanimali in da ne bomo šli stran. Tudi če nas vržejo iz sobe, čakajo, da pridemo nazaj. To potrebujejo za to, da se lahko ob nas pomirijo. Mi pa ne smemo odnehati v iskanju stika. Včasih ugotovimo, da delamo najstnikom nekaj, kar so starši počeli nam in nam je šlo strašno na živce. Ko to ozavestimo, je že pol narejenega. Treba se je zavedati, kaj so meni starši naredili, kako sem se jaz ob tem počutil, nato pa to predebatirati s svojo ženo/možem. Potem bom lažje pristopal k svojemu najstniku. Če tega ne ozavestim, bom to ponavljal, ker se ti vzorci iz generacije v generacijo ponavljajo z neverjetno natančnostjo.

Negovanje stika je naloga nas staršev.

Moramo biti najstnikom prijatelji ali avtoriteta?

Prav prijatelji ne moremo biti, ker bo otrok ob tem dodatno zbegan: ali si ti moj starš ali prijatelj? Otrok ima prijatelje za drugačno druženje. Mora pa v najstništvu predvsem oče stopiti malo naprej, mama pa malo nazaj. To je drugače kot v prvih letih otrokovega življenja. V puberteti mora oče stopiti naprej in postaviti meje. Če se otroci temu upirajo, je to nekaj najbolj normalnega. Takrat nam najstnik začne očitati, kakšni smo, da vsi drugi njegovi prijatelji lahko nekaj počnejo, on pa ne sme in podobno. Odgovorimo: »Jaz te imam rad, meni je mar, kje si, s kom si in kaj se s tabo dogaja.« Pri naših najstnikih je bilo pravilo do 18. leta, da smo vedeli, kje so, s kom so in kdaj pridejo nazaj. Če najstnikom postavljamo meje, sicer nergajo, hkrati pa se zavedajo, da nam je zanje mar.

Prijatelji in starši – kje so razlike v odnosu?

Midva z ženo jim nisva nikoli prepovedovala prijateljev. Smo se pa o tem pogovarjali, recimo kako pri prijateljih živijo, kako delajo šolo, koliko ponočujejo in podobno. Na izbiro prijateljev ne moremo in nimamo pravice vplivati, moramo pa se o tem pogovarjati. Upravičeno nas lahko kdaj tudi skrbi, povemo, da nek življenjski način prijateljev ali družine ni tak kot naš, da na dolgi rok najbrž ni najboljši. Ko pripeljejo fanta/dekle, moramo spoštovati najstnikovo izbiro. Moramo ga podpreti, spoštovati. Pri nas doma ni tabu tem, o vsem se ogromno pogovarjamo, tudi o izbiri partnerjev, zmenkih, spolnosti … Z ženo se trudiva, da sva jim vedno na razpolago. Sam gledam na prijatelje najstnikov kot na most do odraslosti. Najstniki pa si vedno najbolj želijo, da jih starši razumemo, čeprav nam tega ne pokažejo.

Najstniki si vedno najbolj želijo, da jih starši razumemo, čeprav nam tega ne pokažejo.

Da si upamo spregovoriti o njihovem strahu, da nagovorimo njihovo žalost, recimo če je simpatija propadla, celo da »bleknemo« kaj o spolnosti – pred tem pa moramo seveda starši predelati lastni sram. Te stvari si bo otrok neprimerno bolj zapomnil kot vse, kar bo videl na ekranih ali pri prijateljih v šoli. Dati mu je treba izbiro in mu stati ob strani, če nas bo potreboval.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša družina plus (0/2026). Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije.