Dobrih šestindvajset let je Janez Ruysbroek deloval kot duhovnik v bruseljski stolnici ter skrbel za moralno in duhovno prenovo svojega naroda, z oznanjevanjem in s svojimi spisi. Leta 1343 pa se je odločil, da gre v samoto. Sprva se je naselil v Sonienskem gozdu jugovzhodno od Bruslja, kasneje pa je v Groenedaalu ustanovil samostan, v katerem je preživel še skoraj štirideset let. Bil je ne samo vzgojitelj novincev, pač pa tudi svetovalec in duhovni voditelj številnih obiskovalcev od blizu in daleč.





Ime: Ime je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Slovenska oblika imena Janez pa je po­vzeta po latinski Joannes.

Rodil se je leta 1293 v soseski Ruysbroeck v Brabantu blizu Bruslja v Belgiji,

umrl pa 2. decembra 1381 v samostanu v Groenendaalu, prav tako v Belgiji.

Družina: Bil je potomec krajevnega viteškega rodu, njegova mati je bila izredno pobožna, oče pa mu je kmalu umrl.

Izobrazba: Osnovno znanje je prejel v kapiteljski šoli v Bruslju, posebej pa se je odlikoval po poznavanju Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov.

Razmere: Živel je v času hudih nasprotij: na eni strani razkošja, na drugi pomanjkanja. Veliko je bilo vojsk in nemirov, širili so se krivi nauki in lažni pietizem; bilo je veliko telesne in duhovne razuzdanosti, tudi duhovščina in samostani so se vdajali razkošju in nemoralnemu življenju.

Sodobniki: vojvodi Jan II. in III., lažna mistikinja Bloemardina, sv. Katarina Sienska in sv. Brigita, Gerhard Groote; s svojimi spisi je vplival celo na Bloyja in Maritaina.

Ustanova: Potem ko je nekaj časa preživel v samoti, je s svojimi somišljeniki sprejel redovno vodilo sv. Avguština, postal regularni kanonik in postavil samostan v Groenedaalu.

Dela: Napisal je številne knjige, spise in pisma. Nekateri naslovi: Kraljestvo ljubljenih, Knjiga o dvanajstih beginah, Duhovni šotor zaveze, Okras duhovne svatbe, O bleščečem se kamnu, Ogledalo večnega zveličanja, O sedmih stopnjah na stopnicah duhovne ljubezni, Knjiga o najvišji resnici …

Kreposti: Ves čas je veliko molil in premišljeval in kmalu postal voditelj duhovne elite brabantske prestolnice. Z vso ostrino in gorečnostjo je nastopal proti krivim naukom in zablodam v Cerkvi. Ljudem je skušal pomagati tudi s pisano besedo v domačem jeziku. Središče njegovega duhovnega življenja je bila evharistija.

Zavetnik: Nima posebnega patronata, velja pa za enega največjih flamskih mistikov, zaradi svojih mističnih spisov je dobil naziv »čudoviti učitelj« (doctor admirabilis).

Upodobitve: Upodabljajo ga običajno kot kanonika, večkrat tudi v zamaknjenju ali pa, kako kleči v gozdu s pisalno desko na kolenih, obdan s plameni.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij X. 1. decembra 1908.

Goduje: 2. decembra.

Grob: Njegove relikvije so leta 1783 prenesli v Bruselj, a so bile izgubljene oz. uničene za časa francoske revolucije.