Sprava – tolikokrat izrečena, pa tako redko uresničena vrednota. Sprava je več kot odpuščanje, je posledica odpuščanja ali morda celo vzrok zanj. Vendar je odpuščanje pogoj, da pride do sprave. V letošnjih številkah Magnificata je že bilo in še bo objavljenih veliko razmišljanj in pričevanj o tej temi. Nekatera so »uvožena«, še veliko več pa bi jih potrebovali na domačih tleh. Vendar jih tu, pri nas, v narodu, ki je do konca razdeljen, redko srečamo.

»… po osmih desetletjih (Slovenci) še kar tavamo po pokrajinah groze, ko iščemo poti do sprave v našem narodu, razklanem od bratomorne vojne. Slovenska vera lahko edina preoblikuje strašno smrt, ki je ljudstvo pod Triglavom ukleščila v pekel, noč in mraz in ga drži nad grozečim civilizacijskim prepadom.« Tako je v januarski številki Magnificata zapisala Romana Bider, ustanoviteljica Vseposvojitve (www, vseposvojitev.si).

Udeleženci vojne in revolucije na obeh straneh se niso zmogli spraviti. Mnoge je teža krivde in krivice lomila in dušila desetletja, vse do smrti.

Udeleženci vojne in revolucije na obeh straneh se niso zmogli spraviti. Mnoge je teža krivde in krivice lomila in dušila desetletja, vse do smrti. Kdo ve, kako so umirali storilci in kako žrtve? Le redki so še živi … Strah pred odkrito besedo o tej boleči temi je posledica nepopisne represije zmagovite strani. Ta strah je še vedno prisoten, kajti ljudje se ne zavedajo, da jih pot, ki so jo ubrale tri družine doslej, pelje v zmagovito smer.

Med temi, ki so poskušali presekati ta vozel, je Peter Hribar, nečak Rada in Ksenije Hribar, ki so ju 6. januarja 1944 vosovci mučili in ubili v gozdu nad Mačami, blizu gradu Strmol, katerega lastnika sta bila. Dolgo se ni vedelo, kje ležita njuni trupli, leta 2015 pa so odkrili njune posmrtne ostanke. Peter je dosegel popolno rehabilitacijo zakoncev Hribar, denacionalizacijo gradu Strmol in posestva, njun izkop in pokop v družinsko grobnico. Razvozlal je njuno zgodbo, identificiral osem od enajstih storilcev.

Potem pa je zmogel naslednji, neverjeten korak: v imenu družine Hribar, ki je bila še leta po vojni šikanirana, je odpustil izvršiteljem tega okrutnega dejanja. Kaj pomeni odpustiti? Pravi, da je po javni oprostitvi, ki jo je izrekel na javni televiziji isti dan, ko so bili najdeni njuni posmrtni ostanki, sledilo nepopisno olajšanje.

Potem pa je zmogel naslednji, neverjeten korak: v imenu družine Hribar, ki je bila še leta po vojni šikanirana, je odpustil izvršiteljem tega okrutnega dejanja.

Ker so vsi vpleteni v zločin na obeh straneh že pokojni, gre za spravo med potomci.

Peter Hribar je tudi pobudnik gibanja Pomiritev, ki spodbuja k osebni, intimni in kolektivni spravi. Zamisel gibanja je, da odpuščanje odpira neke nove poti, ki jih še ne poznamo. Ideja o poti odpustitve odpira zadeve, ki so pomembne tako za tistega, ki odpušča, kot za tistega, ki mu je odpuščeno. Pravi, da ko enkrat izrečeš besede odpuščanja, jih nikoli več ne moreš vzeti nazaj. Naslednja stvar je, da se odpoveš vsakršnemu maščevanju. Z odpuščanjem se preseka tudi začarani krog besed, ki so jih izrekli nekateri: »Z zločinci se ne bomo pogovarjali.«

S tem dejanjem, za katero upamo, da ni bilo zadnje, je bil storjen prvi, največji korak, ki konkretno lahko pripelje do sprave. Ideja o odpuščanju velja za vse strani popolnoma enako. Ne smemo pričakovati samo obžalovanja na eni strani, potrebno je tudi obžalovanje druge strani, potem lahko pride do sprave, sicer govorimo samo o enostranskem odpuščanju.

Ideja o odpuščanju velja za vse strani popolnoma enako. Ne smemo pričakovati samo obžalovanja na eni strani.

To, česar se politika loteva s figo v žepu, brez iskrenih namenov, so zmogli storiti nekateri bolj ali manj skriti posamezniki. Duh resnično veje, kjer hoče …

Doroteja Emeršič je mama in babica

ter sestra Frančiškovega svetnega reda (OFS)

Objavo je osebno dovolil Peter Hribar.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2026. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.