Mateja Tušek, ki skupaj s partnerjem in štirimi otroki v starosti od 4 do 10 let živi v hiši v Poljanah, ob zvoku sirene v petek ob pol štirih zjutraj najprej ni mislila, da je kaj resnega. »Našemu koncu so letošnje poletje vremenske nesreče prizanašale; ni bilo ne toče ne vetra. Pa sva z mojim vseeno šla na balkon pogledat, kaj se dogaja, in zagledala vodo.« Pohitela sta ven, ona kar v pižami, in začela čistiti odtok za hišo, da voda ne bi več vdirala vanjo. Pridružil se jima je Matejin brat in začel odstranjevati mulj, Matejin življenjski sopotnik, ki je bagrist, pa se je lotil dela z bagrom. Mateja je speljevala vodo stran od hiše kakšnih 50 metrov nad hišo, ko je zaslišala bratovo vpitje: »Mateja, umakni se!« Ozrla se je nazaj in zagledala, kako proti njej drvi plaz.

Ozrla se je nazaj in zagledala, kako proti njej drvi plaz.

»Vse sem spustila in stekla. Potem pa me je samo zagrabilo in me odneslo. Občutek sem imela, kot da se valim. Premet...