Samo tisti, ki je kdaj pozabil ključe, ve, kako močna, kako nepremagljiva stvar so lahko vrata. Samo tisti, ki je kdaj zapustil svoj dom, ve, kako nekaj težkega jih je odpreti. Samo tisti, ki jih je kdaj v jezi za sabo zaloputnil, ve, kako strašljivo, obotavljivo je stopiti skoznje. Kajti narediti ta korak seveda pomeni zapustiti svoj stari svet, dokončno se posloviti od njega, z vsemi prednostmi in slabostmi vred, in vstopiti v nov prostor, v novo, povsem neznano zgodbo, ki je še nikoli prej nismo izkusili. Kajti čeprav vstopimo skozi ista vrata, nikdar ne vstopimo v isti prostor.

Ravno zato nas je vrat strah, najraje jih sploh ne bi imeli. Vrata so težka stvar, ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani. Tako sem težko hodil skozi vrata, ko sem šel na zahteven izpit. Težko sem hodil skozi vrata, ko sem stopal proti oltarju, da bom posvečen. Težko sem se odpravil z župnije, kjer sem spletel svoje gnezdo varnosti, poznanosti, gotovosti. Človek ima pač rad trdnjave, gnezda, dupline, že o...