Če bi moral izbrati eno podobo, ki je v mojih očeh zaznamovala prva leta enaindvajsetega stoletja, bi se odločil za tisto v torek, 19. aprila 2005. Ne le, da je imela v sebi dovolj slovesne dramatičnosti. Zanjo je najprej poskrbel kardinal protodiakon Jorge Medina Estévez, ki je izvolitev novega Petrovega naslednika napovedal, kot njegovima naslednikoma čez osem in dvajset let ni več uspelo. Prihod novoizvoljenega papeža, ki je bil prej kardinal Joseph Ratzinger, pa je za ljudi iz moje generacije (p)ostal zgled neprisiljene mešanice veličine in preprostosti, skromnosti, če hočete, a kaj, ko je to besedo tako lahko sprevreči. Skrušeno priznam, da ikoničnosti njegovih uvodnih pozdravnih besed »Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega delavca v Gospodovem vinogradu« nisem takoj posvojil. Tisti trenutek sem se bolj ukvarjal z mislijo, ali je po dolgem pontifikatu predhodnika res najbolj modro izbrati njegovega najtesnejšega sodelavca. 

Trenutek ra...