Če bi morali po prvih petindvajsetih letih izbrati eno besedo, bi bila to: razpad. Ne spektakularni, holivudski, ampak počasen, utrujajoč. Konec zgodovine se je izkazal za reklamo, ne za realnost. Zdi se, kot da bi nekdo zamenjal trak: namesto velikih zgodb o napredku dobivamo niz kriz, v katerih se ponavlja isto vprašanje – kdo sploh smo in čemu služimo.

Avtorji v tokratnem Slovenskem času pišejo o treh razpokah: Prva razpoka je razpoka spomina. Še vedno živimo v državi, kjer lahko ob obglavljeni bronasti glavi na trgu del ljudi doživi skoraj liturgični šok, kot da je nekdo oskrunil ikono. Ne zato, ker bi bil tisti obraz svetnik, ampak zato, ker je nastalo prazno mesto, ki ga nismo nikoli zares zapolnili.

Del naroda se še vedno hrani z nostalgičnim kultom prejšnjega režima, drugi del se nad tem samo zgraža – medtem pa težko skupaj sploh izrečemo besedo »naša zgodovina« brez oklepajev in zvezdic.

Kdor ne prizna, da pri nas komunizem še ni preteklost, ampak polpreteklost, bo slabo razum...