Ko je v eni od decembrskih debat padla ideja, da bomo v prvi številki novega letnika Slovenskega časa razmišljali o tem, če sploh še smo skupnost, me je nasmejala banalnost tega retoričnega vprašanja. Sedeli smo v enem od ljubljanskih vinskih barov, od zunaj nam je ušesa posiljeval slab »oberkrajn«, v Jankovićevi največji ulični menzi so se klobase goltale v kilometrih, kuhanček pa zlival v hektolitrih. Če le lahko, se mestnega središča v decembrskih večerih religiozno izogibam. Nič privlačnega ni opazovati svoje vrste, ki se zreducira na dve bazični izhodišči: žretje in veseljačenje do pozabe. Hkrati pa ne morem reči, da ne razumem mehanizma množic, večinoma zgaranih do izgorelosti, sodobnih sužnjev, ujetih v brezčutno brezno sodobnega tržnega kapitalizma, naučenih, da je povsem sprejemljivo, da te nekdo enajst mesecev in pol izkorišča do zadnjega atoma moči, v zameno pa ti nakloni dva tedna dopusta in mesec ob koncu leta, ko si lahko brez slabe vesti daš duška do nezavesti. Čeprav je...