Neustavljiva želja po letenju

Pilot Damijan Cehner iz Libelič pri Dravogradu že 40 let svet opazuje s ptičje perspektive. Vizionar z neusah-ljivo energijo letos praznuje štiri desetletja letalske kariere. Čeprav velja za izkušenega pilota, edinega pri nas, ki lahko z letalom pristaja v gorskem svetu, njegova pot do neba ni bila lahka. Zgrajena je na koroški trmi, mladostnem pogumu in preizkušnjah, iz katerih je vstal močnejši. Ljubezen do letalstva mu je privzgojil oče Damijanova zgodba se je začela z otroškim navdušenjem v domačih Libeličah. Že v vrtcu in šoli je risal izključno letala. Njegov pogled je bil nenehno uprt navzgor, proti nebu. Ljubezen do letenja mu je privzgojil oče. Celotna družina je imela navado, da je ne glede na uro stekla na dvorišče, ko je čez vas letelo letalo. Rad se spominja otroštva, ko so skupaj s sosedi v domači garaži izdelovali modelčke letal in raket: »Domačim sankam sem dodal neke vrste krila in se spustil po bregu v želji, da bi poletel. Zaletel pa sem se v sosedov plot in se potolkel.« To je bil njegov prvi neobičajni pristanek. Prava letalska pot se je začela v drugem letniku srednje šole. S sošolcem sta opazila razpis Koroškega aerokluba za tečaj jadralnega pilota. Ker starši nad idejo verjetno ne bi bili navdušeni, sta prijavnici podpisala kar sama. Ko pa je prišel čas za prve polete, so morali priti starši na letališče podpisat uradno privolitev. Inštruktorji so ju zagovarjali, da jima gre dobro od rok, tako da staršem ni ostalo drugega, kot da fanta podprejo. Že v osnovni šoli je želel po-stati profesionalni vojaški pilot. Bil pa je tudi strasten smučar. Leta 1984 so v Libeličah organizirali smučarske tekme, kjer je padel in si zlomil stegnenico. Namesto da bi šel na zdravniški pregled za pilota v Beograd, je šest tednov preživel v bolnišnici. Ko so mu odstranili mavec, je odpotoval v Beograd, a ga je komisija zaradi bergel izločila. Vrata do neba so se zaprla, a koroška trma je poskrbela, da ni zamudil ničesar. Vrnil se je v domači aeroklub, se izšolal za jadralnega pilota in dosegel srebrni C (prelet do Ptuja in nazaj). Kot v filmu Top Gun Leta 1987 je jugoslovanska armada iskala vojaške pilote. Uspešno je opravil preglede v Beogradu in bil sprejet na šolanje na Ptuju, kjer je postal pilot motornega letala. To je bila vstopna točka za vojsko, da se je lahko prijavil v šolo rezervnih oficirjev pilotov. Interes je bil zelo velik, kajti to je bilo obdobje, ko je kinematografe polnil film Top Gun. Prijavilo se je več kot 1.500 kandidatov iz celotne nekdanje Jugoslavije, sprejeli so jih le petnajst. V prvem poskusu so ga zavrnili, a se ni vdal. Na vojnem odseku v Dravogradu je dosegel enoletno podaljšanje roka. Naslednje leto so ga sprejeli v šolo v Zadru. Pri komaj 19 letih je že letel z reaktivcem. Pred seboj je videl svetlo pot, a se je zgodila osamosvojitev. Obljubljeno mu je bilo, da bo v slovenski policiji prešolan za pilota helikopterja, a je naslednjih deset let preživel v policijski uniformi, med drugim je bil član posebne in športne enote, samo pilot ni bil. Naveličan obljub si je pot v nebo ustvaril sam. Strast celotne družine Želja po letenju je bila tako močna, da je Damijan leta 1988, še preden je opravil izpit za avto, vzel prvi kredit in kupil motornega zmaja. Letenja se je naučil kar iz revije. »Sedel sem nanj, položil revijo predse, bral postopke in vzletel. Še isti večer sem na polet peljal soseda, s katerim sva se pri pristanku prevrnila na streho.« To ga ni ustavilo. Spoznal je Iva Boscarola, ki je takrat začenjal izdelovati prva letala. Z ženo Simono sta leta 1995 ves denar in kredit iz Avstrije vložila v nakup ultralahkega letala Bibe Firefox. Iz tega letala je zraslo uspešno podjetje Avio fun, ki je danes sinonim za padalske skoke in panoramske polete. Damijan je bil med pionirji zasebnih vzletišč pri nas in za letalstvo je navdušil celotno družino. Žena Simona, hči Špela in sin Dominik že dve desetletji živijo od letalstva, Dominik že peto leto uspešno leti na Airbusu A320. Damijan poudari, da to sicer ni posel, od katerega bi obogatel, saj vse, kar zaslužijo, investirajo nazaj v letala. »A je človek zato bogat na povsem drugačen, duhovni način,« pravi. Ameriške sanje na koroški zemlji 26. septembra bo vzletišče v Libeličah oz. Avio fun klub Koroška praznovalo 30 let delovanja z dnevom odprtih vrat. Ljudje in letalci z vseh koncev sveta prihajajo na Koroško in občudujejo Damijana, češ da živi ameriške sanje, ker ima svoje vzletišče, ob njem pa leseno brunarico, v kateri živi z družino. Danes pod Cehnerjevim okriljem poleg vzletišča uspešno deluje še letališče Bovec, središče za mnoge padalce in skoke v tandemu. Vendar v letalstvu niso le lepi trenutki. Damijan je v svoji karieri doživel tudi najtežje preizkušnje: izgubil je dva pilota in padalko v hudih nesrečah. To so bile izjemno težke izkušnje, saj so bili tesno povezani. Včasih opravi tudi po trideset vzletov na dan – pravi, da je kot smučarska gondola, ki nenehno vozi padalce v višave. Vsak let je drugačen. Vedno pa je prisotno strahospoštovanje. Ko tega ni, postane nevarno, poudarja Damijan, ki se je z leti naučil poslušati tihi notranji glas. Spominja se jutra, ko zaradi zatajenega štarterja ni mogel odleteti v Bovec. Sprva se je jezil, potem sestanek odpovedal. Le nekoliko kasneje se je na nebu razbesnelo hudo neurje. »Če bi bil v zraku, vprašanje, kaj bi bilo. Hvala Bogu, da takrat nisem šel na pot. Od takrat zame velja pravilo: če karkoli ne dela v redu ali če mi v notranjosti nekaj govori, da ne smem iti, ne silim.« Vsakdo, ki vstopi v Damijanovo letalo, na armaturni plošči opazi podobico Marije. Njegov tast in tašča Albert in Marta Pečnik redno romata na Brezje in mu jih prineseta. Vsa njegova letala tudi blagoslovi domači župnik. Sanje so dosegljive vsakomur, če vztraja Damijan vsak polet sprejema kot darilo in privilegij pristne letalske svobode. Hvaležen je, da živi v času, ko na nebu še ni zarisanih virtualnih cest, da še vedno lahko svobodno leti po nebu kot ptica, kar čez več deset let verjetno ne bo več mogoče. Na koncu ostane globoka hvaležnost, da je zdrav on in njegovi bližnji. Vsem, ki danes bijejo svoje vsakdanje bitke, sporoča: »Vsi imamo v življenju vzpone in padce. Ko pride do padca, je hudo. Ampak pomembno je, da se pobereš in trmasto nadaljuješ s tistim, kar imaš resnično rad. Nikoli ne smeš obupati, ampak vedno iskati novo pot do uspeha in sreče. Sanje so dosegljive za vsakogar.« Damijan Cehner ima edini v Sloveniji licenco za pristajanje v gorah z letali. Je član združenja gorskih pilotov Italije in Avstrije, podobno organizacijo želi ustanoviti v Sloveniji.

Dostop do članka (47174)

Neustavljiva želja po letenju

Neustavljiva želja po letenju

Zbiranje znamk je še vedno aktualno!

Sem lahko krstna botra?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.