Zapri
Iskanje

Sveti Leon Portomavriški

Objava: 22. 11. 2012 / 13:13
Oznake: Svetniki
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:43
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sveti Leon Portomavriški

Sveti Leon Portomavriški

Zavetnik: ljudskih misijonov

Atributi: mrtvaška glava in križ

Kljub temu da je kot nadarjen mladenič študiral filozofijo in medicino, se je Leon že v mladosti potihem pripravljal na redovniški poklic. Želel je oditi v misijone na Kitajsko in tam umreti mučeniške smrti, a je namesto tega vse svoje moči do konca razdajal kot ljudski misijonar in apostol Italije in Korzike.

Ime: Njegovo krstno ime je bilo Pavel Hieronim, redovno ime Leon pa izhaja iz latinščine in je povezano z besedo leo, v rodilniku leonis, kar pomeni »lev«.

Rodil se je 20. decembra 1676 v kraju Porto Maurizio pri Genovi (danes Imperia) ob ligurski obali v Italiji,
umrl pa 26. novembra 1751 v Rimu.

Družina: Rodil se je kot sin kapitana Dominika Casanuova in matere Ane Marije, roj. Benza.

Skupnost: Z enaindvajsetimi leti je oblekel redovno obleko sv. Frančiška in vstopil v samostan sv. Bonaventura v Rimu. Frančiškanski red ima danes tri redove; moški se deli na tri veje: frančiškani, minoriti, kapucini.

Zavetnik ljudskih misijonov.

Delo: Štiriinštirideset let je vodil ljudske misijone, pridigal iz dneva v dan in s preprostimi besedami oznanjal božjo besedo. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobračali. V ljudeh je skušal prebuditi predvsem voljo do molitve.

Preizkušnje: Na začetku svojega delovanja je nevarno zbolel na pljučih. Bolezen je napredovala, tako da ni bilo več nobenega upanja. Zaobljubil se je Mariji, da se bo, če bo ozdravel, do konca življenja posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni. Bolezen je res čudežno izginila in do smrti ni več resno zbolel.

Kreposti: Pred začetkom vsakega novega misijona se je umaknil v popolno samoto in si tam nabral novih moči. Za vsak dan svojega življenja si je napisal sklep in ga tudi izpolnjeval. Vse življenje ga je vodila misel: Božji Sin je umrl zame.

Pobožnosti: Je eden največjih pobudnikov Marijinega češčenja in pobožnosti križevega pota. Njegova je tudi pobožna navada, da vsak petek ob uri Jezusove smrti zvoni.

Upodobitve: Večinoma je upodobljen z mrtvaško glavo in križem, velikokrat pridiga ali daje odvezo. Ohranjena je tudi njegova posmrtna maska in portret, ki je nastal še za časa njegovega življenja.

Grob: Njegovo truplo je shranjeno v stekleni krsti pod glavnim oltarjem samostanske cerkve sv. Bonaventura v Rimu.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij VI. 19. junija 1796, za svetnika pa papež Pij XI. 29. junija 1867.

Goduje: 27. novembra.

Misel: »Če me bo Gospod ob uri moje smrti grajal, da sem bil preveč prijazen do grešnikov, mu bom odgovoril: 'Dragi Jezus, če je narobe biti preveč prijazen do grešnikov, je to napaka, ki sem se je naučil od tebe, saj tudi ti nisi zavračal nikogar, ki je pri tebi iskal usmiljenje.'«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nazaj na vrh