Zapri
Iskanje

Hedvika

Objava: 14. 09. 2004 / 10:13
Oznake: Svetniki
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2021 / 19:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Hedvika

Hedvika, Jadviga, Heda, Hedi, Hedika, Hedvi, Hedvica, Hedviga, Hedvina, Vika, Viki, Vikica, ...

Zavetnik: Poljske, Šlezije, Berlina, izgnancev iz domovine, ženinov in nevest

Hedvika (po poljsko Jadviga) se je rodila okoli leta 1174 na gradu Andechs (Bavarska). Andechs-Meranske grofe je cesar Friderik Barbarossa povzdignil v vojvodski stan. Jadvigin oče je imel naslov tudi istrskega mejnega grofa in dalmatinskega vojvoda. Eden izmed njenih bratov, Bertold, je postal oglejski patriarh. Petletno Hedviko so starši pripeljali v šolo k benediktinkam, prav gotovo ne z namenom, da bi za vse življenje ostala v samostanu, marveč zato, da bi dobila ustrezno vzgojo in izobrazbo.

Ko je je bilo dvanajst let, jo je zasnubil osemnajstletni šlezijski vojvoda Henrik I. Tako je odšla v daljno Šlezijo, v Vroclav (Breslau). Na njeno prizadevanje je poklical Henrik v deželo, ki je bila v njej krščanska omika šele v povojih, razne redovnike. Žal ni bilo dovolj slovanskega redovništva in tako je dežela (danes znana kot Spodnja Šlezija) začela polagoma izgubljati poljski značaj. Hedvika je ustanovila ženski cistercijanski samostan v Trebnici, kamor so hodile Poljakinje pa tudi poganke iz Prusije, ki so se dajale krstiti. Hedvika je bila številnim krstna botra. Da bi ljudstvu laže bila mati, se je naučila poljščine. V veri je poučevala tudi svojega moža, saj je v začetku znal samo očenaš.

Z grajskimi gospemi je šivala cerkveno obleko in oblačila za siromake. Eno graščino je spremenila v bolnišnico in ob njej dala postaviti sirotišnico. Kmetom je rada odpuščala različne dajatve, da so se pisarji šalili: »Saj zapisujemo le še to, kdaj komu ni treba priti na tlako ali prinesti desetine.« Ko se jima je rodilo šest otrok, je pregovorila moža, da sta se pred škofom zavezala za popolno zdržnost in sta v njej živela trideset let - do moževe smrti. Čeprav vedno bolehna, se je še posebej pokorila. Ko so jo opozorili, da se preveč posti, je odgovorila: »Jem, kolikor mi zadošča.« Po moževi smrti se je umaknila v trebniški samostan in tam umrla 15. oktobra 1243.

Goduje 16. oktobra.


Sveta Hedvika, vojvodinja, redovnica

Jadvigi ali Hedviki so želeli starši omogočiti kar najboljšo vzgojo, zato so jo že s petimi leti poslali v samostan benediktink v Kitzingen. Tu se je odlikovala zlasti v dveh stvareh: po študiju Svetega pisma in prizadevanju, da bi ji bil Sveti Duh poseben učitelj. Komaj dvanajstletna je, po takratnem običaju in na željo staršev, zapustila domovino in odšla v Šlezijo ter se poročila z vojvodo Henrikom I. Prvič je rodila še zelo mlada, a so ji prvi štirje otroci zgodaj umrli. Šlezija je bila v tistem času naseljena s preprostimi prebivalci, kmeti in podložniki, slovanskega rodu, ki niso imeli lastnega visokega plemstva. Krščanstvo med njimi še ni pognalo globokih korenin, čeprav si je Henrikov oče Boleslav I. za to močno prizadeval. Zakon mlade Hedvike in Henrika je bil kljub preizkušnjam srečen in blagoslovljen. Hedvika si je prizadevala, da bi čim bolj spoznala svojo novo deželo, naučila se je poljščino in razvila široko razvejeno dejavnost krščanske ljubezni. Ljudi je poučevala v veri, pri tem pa jim sama dajala najlepši zgled. Vstajala je zgodaj, opravila jutranjo molitev in vsak dan šla k maši. Tudi Henrik je veljal za »krepostnega in ljudstvu koristnega moža«. Že njegovi predniki so v deželo poklicali nekatere moške redove, ki naj bi pomagali širiti omiko in poglabljali versko življenje; Hedvika pa si je prizadevala za ustanavljanje ženskih samostanov, ki bi poleg drugega skrbeli tudi za vzgojo deklet. Tako je najprej nastal samostan cistercijank v Trzebnici pri Vroclavu, sledile pa so še druge ustanove: bolnišnice in zavetišča. Njena skrb za reveže in dobrodelnost je presegala vse meje; sama je živela skrajno ubožno, se trdo postila in si na vse načine pritrgovala. Ob koncu življenja pa je mirno sprejela še trpljenje in nesreče, ki so se zgrnile nanjo: razen enega je pokopala vse otroke, moža, doživela je propad in nesreče svoje rodbine ter vdor Mongolov na Poljsko in Šlezijo. Vse, kar je lahko na koncu storila, je bilo, da je sebe in deželo zaupala le še božjemu varstvu. Umaknila se je v trebniški samostan in tam v spokornosti, postu in bičanju zapustila ta svet.

Ime: Hedviga, na Poljskem Jadviga, izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«.
Rodila se je leta 1174 na bavarskem gradu Andechs v Nemčiji,
umrla pa 15. oktobra 1243 v Trzebnici na Poljskem.
Družina: Njen oče je bil grof Bertold IV. Meranijski (Andeški), mati pa Agnes (Neža). Hedvika se je poročila s šlezijskim vojvodo Henrikom I. in mu rodila sedem otrok, od katerih so preživeli Jedrt, Henrik in Konrad.
Zavetnica: Je zavetnica Poljske in Šlezije, Berlina, Vroclava, Trzebnice in Krakova; izgnancev iz domovine, težkih zakonov, ženinov in nevest; žrtev ljubosumja, vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot vojvodinjo, s knežjim plaščem in krono poleg sebe; redkeje kot redovnico cistercijanko. Pogosto drži v roki model cerkve, včasih moli pred razpelom ali deli miloščino. Večkrat ima ob sebi Marijin kipec ali pa čevlje v rokah (ker naj bi iz ponižnosti hodila bosa).
Beatifikacija: Za svetnico jo je razglasil papež Klemen IV. 26. marca 1267.
Goduje: 16. oktobra, prej 17. oktobra.

Nazaj na vrh