Zavetnik: mest Eissel v Nemčiji in Salzburga v Avstriji

Atributi: zastava, palma, lev

O mučeništvu in življenju obeh naših mučencev največ govori izročilo iz tretjega oz. četrtega stoletja, je pa njuno češčenje izpričano že od leta 450 dalje v Hieronimovem martirologiju. »Zgodba« njunega življenja se začenja s Krizantom, ki je prišel v Rim, da bi študiral filozofijo. Tu je spoznal duhovnika Karpofora, ki ga je navdušil za krščanstvo, mu odkrival Jezusov nauk in ga tudi krstil. Očetu to seveda ni bilo všeč, zato ga je na vse načine poskušal odvrniti od krščanske vere in ga silil, da bi se ji odpovedal. Ker nobeno prigovarjanje ni zaleglo, ga je dal zapreti s petimi deklicami, ki naj bi ga zapeljale. A legenda pravi, da so se vse pogreznile v trdno spanje in ker niso ne jedle ne pile, so jih morali izpustiti. Med temi pa je bila tudi lepa in modra, boginji Vesti posvečena devica Darija, s katero se je Krizant zapletel v razpravljanje o bogovih in elementih, štirih počelih, iz katerih sestoji vesolje. Krizant je znal Dariji tako prepričljivo zagovarjati in razlagati krščanstvo, da jo je na koncu spreobrnil. Očitno pa se je med njima vnela tudi ljubezen, saj sta se poročila, a obenem sklenila zaobljubo devištva. Poslej sta oba živela za en sam cilj: spreobračati ljudi h krščanstvu. To seveda ni ostalo prikrito oblastem, zato je prefekt Celerin pooblastil tribuna Klavdija, da ju obsodi. Klavdij pa se je, skupaj s svojo ženo Hilarijo, sinovoma, nekaterimi sorodniki in prijatelji ter sedemdesetimi vojaki, ki so obsojenca čuvali, tudi sam spreobrnil. Vmes je moral poseči sam cesar Numerijan, ki je dal Klavdija z veliko skalo, privezano okoli vratu, vreči v morje, sinova in vojake pa so obglavili in pokopali ob Salarijski cesti. Krizant in Darija pa sta, po legendi, morala prestati celo vrsto mučenj. Tako so Krizanta najprej vrgli v smrdeč hlev, ki pa se je napolnil s prijetnim vonjem, brž ko je ta vstopil vanj; Darijo pa so dali zvleči v hišo k vlačugam, a jo je pred mladeničem, ki jo je hotel onečastiti, obvaroval lev, ki je ušel iz neke kletke. Ko so mučitelji videli, da jima tako ne bodo prišli do živega, so ju ukazali vreči na veliko grmado, da bi zgorela, a jima tudi ogenj ni nič škodoval. Naposled so ju vrgli v jamo in živa zasuli s peskom in kamenjem, da sta se zadušila. Njun grob je bil najprej na rimskem pokopališču Traso ob Via Salaria Nuova, uredil ga je sam papež Damaz, ga kasneje obnovil Hadrijan I., v devetem stoletju pa so njune svetniške ostanke prenesli v Nemčijo, v benediktinski samostan Münstereifel blizu Kölna, njune relikvije pa častijo tudi v Salzburgu.

Ime: Ime Darij, Darija, ima svoj izvor v staroperzijskem imenu Darayavahuš, skrajšano Daray, v pomenu »držeč bogastvo« t. j. »posestnik, mogočnež«;

Rodila sta se in živela v 3. stoletju, Darija je bila rojena v Grčiji, Krizant pa v Egiptu v Aleksandriji,
umrla pa najverjetneje leta 283 v Rimu.

Družina: Oba sta bila iz poganskih družin, Darija je bila svečenica boginje Vesti. Krizantovemu očetu naj bi bilo ime Polemij.

Zavetnika: mest Eissel v Nemčiji in Salzburga v Avstriji; Krizanta pa kot svojega zavetnika častijo tudi sodniki.

Upodobitve: Upodabljajo ju z domnevnimi orodji mučenja: sekiro, plamenico in jamo z muljem zraven njiju (ker naj bi ju vrgli v peščeno jamo in živa zasuli).

Godujeta: 25. oktobra.