Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Jerica Koren – Otroška radovednost in raziskovalna strast (2. del)

Za vas pišejo:
Anamarija Rajk, Lenart Rihar
Objava: 19. 11. 2026 / 19:29
Oznake: Naša luč
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.11.2026 / 20:02
Ustavi predvajanje Nalaganje
Jerica Koren – Otroška radovednost in raziskovalna strast (2. del)
Tektonsko zrcalo v Ledeni jami pri planini Viševnik. FOTO: Miha Staut

Jerica Koren – Otroška radovednost in raziskovalna strast (2. del)

Pogovarjali smo se z jamarsko reševalko Jerico Koren.

Prvi del intervjuja si lahko preberete tukaj.

Vas je bilo na kakšni od jamarskih odprav strah? Kje začne podzemlje najbolj pritiskati na psiho?

Strah me je bilo pred odpravo. Še posebej pred Mehiko sem imela kar malo krize. Spraševala sem se, kako dober jamar moraš biti za raziskovanje te jame in ali ji bom kos, čeprav so me na odpravo povabili in prek priporočil preverili. Pa tudi tisti slovenski jamarji, ki so na odpravi že bili, so mi zagotavljali, da je vsak, ki je kdaj raziskoval na Kaninu, špica med vsemi, ki se bodo pojavili v Mehiki. Pred odpravo sem kar nekaj dni zaradi vznemirjenja in živčnosti slabo spala, ampak takoj ko se je odprava začela, in še posebej ko sem vstopila v jamo, je strah izginil in so skrbi splahnele. Bila sem v znanem okolju, vse je bilo v redu, končno se je začelo in čutila sem, da me nima biti česa strah. Prvo noč v jami (in potem vse nadaljnje) sem spala sladko kot dojenček.

Ko se je odprava začela, in še posebej ko sem vstopila v jamo, je strah izginil in so skrbi splahnele.

Zase mislim, da bi me bilo v jami najbolj strah ožin. Česa pa je strah vas?

Večina nejamarjev si kot najbolj grozno stvar v jamah predstavlja ožine. Res so nam jamarjem neprijetne in nihče jih ne ljubi, ampak skozi ožino ne boš ravno padel na drugi svet. Pa tudi glede na velike dimenzije naših jam se ne bomo ravno za vsako ceno basali v nekaj ozkega (to delajo na primer Belgijci, ki imajo male jame). Mi pa bomo ali to ožino razširili na spodobno velikost ali pa šli za ovinek, v drugo jamo ali na drug konec Slovenije, kjer jama ponuja kaj širšega. 

Za razliko od predstav nas jamarje bolj strašijo preveliki prostori. Tako lahko povem, da me je bilo nekoliko strah, pa tudi moje moške kolege, ki so to priznali prav po tihem, na vrhu brezna, ki sem ga že omenila. Na vrhu 450-metrske vertikale, imenovane Čuk, v jami Macola. Ko slišiš, kako dolgo pada kamen na dno in ko si predstavljaš (vidiš tako ne), kako visoko nad tem dnom bingljaš, takrat imaš malo več razlogov za strah. In se zaveš, da je najpomembnejše zaupanje. Tudi iz ust nevernih se sliši rek: »Zaupaj v opremo in v Boga.« To, da moraš zaupati tistim, s katerimi greš v jamo, pa nam je vsem kristalno jasno. Zato sama preudarno izbiram družbo in če nekomu ne morem zaupati svojega življenja, potem z njim tudi ne grem v jamo.

Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da greste še korak dlje in postanete jamarska reševalka?

Na začetku tu ni bilo nekih vzvišenih idej o plemenitosti takšnega poslanstva ali kaj podobnega. Pragmatično sem se želela zgolj naučiti nekaj dodatnih manevrov. Potem pa sem kmalu dojela, da bomo, če se karkoli zgodi pri naših raziskovanjih, reševali drug drugega. Ko sem ugotovila, da tudi v jamarski reševalni službi še kako pride prav domačnost z globinami, ki jih ni navajen ali sposoben prav vsak reševalec, sem pozitivno ovrednotila tudi svoj potencialni prispevek. 

Davorjevo brezno. FOTO: Peter Gedei

Hočeš nočeš so se pojavljali še dvomi o tem, ali lahko ženska sploh kaj pripomore pri reševanju, ko pa je dejstvo, da so moški fizično močnejši. Pa smo – posebej na mednarodnih treningih jamarskega reševanja za ženske – hitro ugotovili, da se lahko predstavnice nežnejšega spola z razumevanjem fizike in obvladovanjem tehnike jamarskega reševanja kosamo z moškimi tudi tam, kjer oni zaradi svoje moči ubirajo bližnjice. 

V praksi pa najbolj vidimo, da je prisotnost ženskih reševalk še kako pomembna ob poškodovancu, saj se v primerjavi z moškimi nekako bolje znajdemo pri nudenju intuitivnega sočutja, ki lahko v tistem kriznem trenutku pomeni ogromno. No, vse povedano me je pripeljalo do odločitve, da postanem jamarska reševalka, in je razlog, da že več kot deset let vztrajam v jamarski reševalni službi. Ki pa mi je poleg znanja in izkušenj dala tudi zelo dobre prijatelje, s katerimi si delimo popolno zaupanje nad in pod zemljo, predvsem pa radi skupaj raziskujemo.

So izkušnje z reševanjem spremenile tudi vaš pogled na vsakdanje življenje?

Malce zagotovo. Bolj sem pozorna na preventivo, ki ohranja zdravje in življenje in preprečuje nesreče. Na tista drobna mala dejanja, ki lahko pomenijo usodno razliko med življenjem in smrtjo. Na primer na pripet pas v avtomobilu. Izpravno in kakovostno opremo. Preudarnost pri spremljanju vremenske napovedi ob odhodu v hribe. Pomembnost znanja prve pomoči. Tudi maske v času covida, na primer.

Bolj sem pozorna na preventivo, ki ohranja zdravje in življenje in preprečuje nesreče.

Vem, koliko truda, časa, naporov, sredstev mi vložimo v reševanje enega življenja in mi je včasih težko pomisliti, kako malomarno in brezbrižno se lahko nekje drugje zdravje in življenje uničujeta. Ko ga rešujemo mi, vsa Slovenija trepeta, stiska pesti in želi dober razplet, ko pa je v stiski sosed, marsikdo pogleda stran in ne pomaga. Zakaj takšne razlike? Je eno življenje vredno več od drugega?


Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (12/2026).

Kupi v trgovini

Naša luč
Naročnine
39,60€
Nalaganje
Nazaj na vrh