Izhajate iz družine, ki ji umetniški in teološki svet nista tuja. Kako vas je to oblikovalo?

Gotovo me je to oblikovalo. Vsi smo na neki način bogoiskalci. Jaz pa sem šel svojo pot. V svoji kritičnosti in uporu proti očetu in njegovemu krogu sem iskal še bolj radikalno, temeljito, žal pa tudi samouničevalno. Vera je najprej prišla do mene prek očeta. Sam je zagovarjal, da Bog obstaja, in hodil k maši tudi v času komunistične represije, uveljavljanja ateizma in preganjanja vere. Dal nas je k verouku, in ko so mene kot otroka vprašali, koga imam najraje, sem rekel: najprej Boga, potem starše.

Do Boga sem ohranjal neki skrivnosten, tih odnos.

Moja vera se je delno porušila, ko sta se starša pri mojih enajstih letih ločila. Do Boga sem ohranjal neki skrivnosten, tih odnos. Ko sem se kasneje začel bolj zavedati sebe in pri petnajstih, šestnajstih letih začel ustvarjati, sem čutil, da je Božja iskra – navdih, duh, ki me žene – nekaj, kar prihaja od Boga. V študentskih letih, ko sem spet iskal smisel in eksistencialni odgovor, sem se znova obrnil k Bogu. Takrat sem z mamo bolj poglabljal vero. Ona jo je kasneje tudi sama našla in se pri triinštiridesetih dala krstiti.

Kaj pa umetniški svet?

Kar zadeva umetniško podlago, je ta gotovo prišla prek očeta, saj sem odraščal v umetniškem okolju. V naši družini sicer ni bilo slikarjev, vendar sem prepričan, da brez takega okolja, brez dovzetnosti za umetnost in podpore doma ne bi postal umetnik. Nekaj imam očitno tudi v rodu: edino stric moje babice je bil šolan kipar, ki se je pozneje preživljal s fotografijo in je sodeloval s Plečnikom, ko je ta v Zagrebu gradil cerkev. Po tej strani – prek babice Vere – sem podedoval umetniški talent.

Jezusovo rojstvo, združitev neba in zemlje, olje na platnu, 2025. FOTO: Tamino Petelinšek

Hkrati pa verjamem, da se brez ločitve staršev in težkih okoliščin verjetno ne bi začel ukvarjati z umetnostjo. To je bil na neki način beg pred svetom, hkrati pa predelava, transformacija manjka in bolečine, ki ju otrok nezavedno nosi v sebi. Z umetnostjo sem začel preobražati to praznino, to bolečino. Takrat se tega še nisem zavedal, a bil sem močno usmerjen v to. Čutil sem, kot da nimam ničesar, zato sem pri Bogu iskal podporo in zaledje.

Vaš oče, Jože Snoj, je bil pomemben slovenski pisatelj, pesnik in esejist, ki je v svojih delih pogosto raziskoval eksistencialna in duhovna vprašanja. Kako so njegova literarna dela vplivala na vaše razumevanje umetnosti in duhovnosti?

Ne bi mogel reči, da me je kakšno njegovo delo zaznamovalo. Prebral sem njegove romane, kot sta Fuga v križu in Gavžen hrib, poznal njegove pesmi. Mislim, da je bil dober in nadarjen pesnik, čeprav mi ni ustrezala njegova pretirana kompliciranost izražanja. Tudi romane je pisal skoraj na način poezije, kar se ni skladalo z mano. Sam je ob koncu življenja rekel, da drugače ne zna. Moje kritično stališče do njegovih del je prav to – da je v izražanju preveč umetelen.

Name je vplival predvsem njegov pogled, da sta slikarstvo in literatura povezana in da umetnost ne more biti larpurlartistična, sama sebi namen, kot v modernistični ideologiji, ki včasih izprazni vsebino. Od začetka sem vedel, da želim izražati ta svet, čeprav še nisem vedel, da bom posegel tudi v zgodovinske teme. V središču mojega slikarstva je bil Jezus. Kristusa sem doživljal drugače kot oče – zame je bila njegova skrivnost zadnja instanca umetnosti in duhovnosti. Čutil sem, da je izvor umetnosti v duhu, v duhovnem, in na koncu v Kristusu. To sem takrat doživel, vedel in v to sem trdno veroval.

Name je vplival predvsem očetov pogled, da sta slikarstvo in literatura povezana.

Moje slikarstvo je kristocentrično, tudi ko slikam pokrajine. Od očeta pa sem dobil tisto prvo odskočno desko za iskanje presežnega. Čeprav se z njegovo mislijo ali filozofijo nisem zadovoljil, brez njegovega notranjega iskanja tudi sam verjetno ne bi stopil na to pot.

Česa se spominjate iz vajinih pogovorov?

Z očetom sva se v mladosti, v tistih prvih letih mojega ustvarjanja, pa tudi še en del na akademiji, veliko pogovarjala o umetnosti, o vprašanju umetnosti. In vedno je poudarjal, da je umetnost nekaj presežnega, govoril je tudi o nekem »premiku«. Da mora biti v nekem opisovanju realnosti ali v barvah neki »premik« in to bi sedaj lahko z Berdjajevim dopolnil, da gre za preboj v drugi svet, da je lepota drugega sveta, ki jo čutimo že tukaj.

V tem smislu sem mu hvaležen, saj drugače ne bi imel nikogar, ki bi me na to opozoril. Tudi sam sem imel močno religiozno prvino, iskanje. Na neki način smo bili vsi bogoiskalci. Vendar njegova dela niso neposredno vplivala name. Tudi njegova vera ali filozofija, ki je bila blizu gnostičnemu mišljenju, name ni vplivala. Vedno sem čutil, da to zame ni resnično, in sem šel svojo pot ter se od tega distanciral. Ni mi nasprotoval, še več: poslušal me je in me proti koncu svojega življenja cenil kot umetnika. Ko sem mu kazal slike, je pogosto, ležeč na kavču, ob njih očarano zavzdihnil. Cenil je moje slike in tudi mojo duhovno pot.

V svojem slikarstvu išče Božji pogled. FOTO: Tamino Petelinšek

Veliko sva se pogovarjala o slikarstvu, literaturi in njunem prepletanju. O tem, kako mora imeti umetnost neki pomen. Da moraš imeti svetu nekaj povedati. Mlad človek še nima veliko povedati svetu, a kasneje, ko sem se navezal na biblične teme in sakralno slikarstvo, sem počasi začel govoriti iz lastnega izkustva. Takrat je bila moja močna usmeritev v biblično slikarstvo morda zanj že nekoliko preveč; veliko sem namreč o tem razmišljal in študiral. Zato so mu bile ljubše moje krajine – v njih je čutil nekaj presežnega. V nekem romanu je celo zapisal, da prek Kristusovih obličij slikam svoj avtoportret. Na psihološki ravni je morda nekaj resnice, na duhovni pa tega ne bi rekel.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2026).