Priključile so se tudi vse krščanske veroizpovedi in celo muslimani v Sloveniji, ki imajo v Ljubljani prekrasno džamijo. Zmagovalci so poleg za referendume predpisanega števila volivcev zagotovili toliko glasov, da so zmagali za približno 6 %. Ni veliko. Predvolilni boj je bil neenakopraven. Zagovorniki zastrupljanja niso samo izkoriščali stiske na smrt bolnih in njihovih svojcev, ampak so razpolagali z vsemi uradnimi mediji in institucijami. Nasprotniki smo bili zasramovani in po komunističnih navadah celo demonizirani. Z našo zmago se ne morejo sprijazniti. Vidijo jo kot poraz levičarstva, vlade, ateizma. Zahtevajo razveljavitev glasovanja, ker Cerkev, ne pa ostale veroizpovedi, ni bila uradno prijavljena za predvolilni boj. 

Mnogi so se za podporo zakonu o usmrtitvi bolnih in nemočnih odločili zaradi sovraštva do Cerkve.

Mnogi so se za podporo zakonu o usmrtitvi bolnih in nemočnih odločili zaradi sovraštva do Cerkve. Gibanje za skrajševanje življenja namreč odkrito podpirajo ljudje, ki so ves čas po drugi svetovni vojni odkrito kazali sovraštvo do katoličanov, zagovarjali povojne umore, ki ne dovolijo njihovega pokopa v skladu z željami svojcev … Jasno je, da gre za somišljenike in podpornike komunističnih sil, ki prezirani in zaničevani Cerkvi niso oprostili, da je v slovensko osamosvojitev pripeljala množice. Tako čutenje je posebno živo decembra, ko se spominjamo referenduma za osamosvojitev leta 1990. Ta jim je vzel oblast, privilegije, ki so jih dobili že ob rojstvu. Sedaj se morajo zanje prizadevati na volitvah. Ni več avtomatizma, predvsem pa ni trajne zagotovitve predpravic.

Slovenska Cerkev je bila do (navideznega) zloma komunizma edina protikomunistična organizacija. Tudi če to uradno ni hotela biti. Na demokratizacijo in spremembo ekonomskega sistema ni bila pripravljena. Zelo jo je prizadelo praktično izginotje kmečkega podeželja. Vasi niso izpraznjene, toda tam živijo enaki kot v mestih. Večina nima ne domačega kruha ne mleka. Tragičen je bil ekonomski neuspeh dela cerkvenih institucij v prilagoditvi kapitalizmu. Naivno so sprejemali »pomoč« raznih svetovalcev za upravljanje cerkvenega premoženja in dohodkov, ki so pripeljali do ekonomske katastrofe mariborske škofije. Materialna škoda je bila enaka moralni. 

Nekdanji oblastniki so prek množičnih medijev, ki jih popolnoma obvladujejo, da bi obrnili pozornost od njihovih množičnih kraj nekdanje državne lastnine, razpihovali razne dejanske ali izmišljene delikte duhovnikov. Namesto da bi se Cerkev ukvarjala s svojim poslanstvom, ima največ dela sama s seboj. V javnosti je prisotna zgolj prek radia in tednikov. Nasprotniki jo dnevno tepejo s televizijo in drugimi mediji.

 Znova smo lahko aktivni državljani, ne pa drugorazredneži. Lahko se javno branimo.

Ob zakonu o množični moriji starih in bolnih nihče ne dvomi, da ga bodo prej ali slej začeli zlorabljati za likvidacijo politično in družbeno nezaželenih. Cerkev se je končno prebudila. Katoliški laiki (!) so javno nastopali na soočenjih, v cerkvah so pridigali, molili in celo zvonili. Sloveniji so javili, da je Cerkev še tu, predvsem pa ljudska, odgovorna do onih, ki jo najbolj osmišljajo. Zmerjanje nasprotnikov, žalitve in poniževanja kolovodje, trojnega doktorja znanosti, ki smrtno sovraži vse, kar je katoliško, od sreče pa je blažen, če zve za primere poganstva, ki mu rečejo staroverstvo, nas ne prizadene kot nekdaj, ko smo morali molčati in vse požreti. Znova smo lahko aktivni državljani, ne pa drugorazredneži. Lahko se javno branimo. Po komunistični logiki ubijanje ljudi, ki se z njimi ne strinjajo ali jim celo nasprotujejo, namreč ni zločin, ampak koristno in upravičeno ukrepanje. Zverinski umor Filipa Terčelja pove vse!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2026).