Charles Péguy je napisal, da so vera, upanje in ljubezen tri sestre, dve veliki in majcena. Hodijo po cesti in se držijo za roke: veliki dve, vera in ljubezen, na straneh, deklica upanje pa na sredi. Ko jih vidijo, vsi mislijo, da gre za dve veliki, ki majceno vlečeta v sredini. Motijo se! Ona vleče vse. Kajti če zmanjka upanja, se vse ustavi. Če hočemo tej deklici dati pravo ime, ne moremo drugače, pravi papeški pridigar Cantalamessa, kot da jo imenujemo Marija. Ona, ki je tu doli, pravi drugi veliki pesnik teoloških kreposti Dante Alighieri, je »med smrtniki« »studenec upanja neusahljivi«. Marijo radi kličemo kot »Zvezdo upanja«. Na poteh našega življenja, ki so pogosto tudi temna, je Marija luč upanja, ki nas razsvetljuje in nam kaže smer na naši poti.

Če zmanjka upanja, se vse ustavi.

Ob božičnem prazniku in novem letu, v katero vstopamo, bi rad poudaril misel sv. Terezije iz Kalkute, ki je takole zapisala: »Božič je vsakokrat, ko se nasmehneš bratu in mu podaš roko; vsakokrat, ko ostaneš tiho, da bi poslušal drugega … Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi!« Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko! Marija je povila dete in ga položila v jasli. Čeprav smo mi to resničnost olepšali s človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantični večer ... Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa so se Jezusa želeli znebiti. Preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest. 

Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci. Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša svetloba Novorojenega.

Dragi rojaki v zamejstvu in po svetu, iskreno se vam zahvaljujem za vašo zvestobo veri, kulturi in jeziku, še prav posebej pa čestitam Naši luči, saj začenjamo že 75. leto, odkar nas mesec za mesecem razveseljuje s svojo svetlobo!

Dragi rojaki v zamejstvu in po svetu, iskreno se vam zahvaljujem za vašo zvestobo veri, kulturi in jeziku.

Vsem vam želim, da bi v prazničnih dnevih globoko doživeli bližino dobrega Boga, ki je z učlovečenjem svojega Sina Jezusa Kristusa na najpopolnejši način pokazal svojo ljubezen do vsakega človeka. Naj vas na vseh vaših poteh varuje Božji blagoslov, Marija Pomagaj pa naj bo naša priprošnjica in zgled, da bi vsak na svojem koncu spolnjevali Božjo voljo.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2026).