Razstava Želim vam vse najboljše: Voščilnice skozi čas, ki je bila v mesecu novembru v Prešernovi hiši v Kranju, je že za nami, trenutno pa je na ogled v Mestni knjižnici Kranj. A ne glede na razstave je nasploh pomembno zavedanje, da so praznične voščilnice zgodovinsko bogastvo vsakega naroda in nepogrešljivi del njegovega kulturnega tkiva, ki bi ga morali negovati kot dragocen biser kolektivne zavesti. »Od nekdaj so si ob praznikih ljudje voščili. Prve voščilnice segajo v 15. stoletje. Bile so lesene, izrezljane, prva voščilnica, kot jih poznamo danes, pa je bila izdana v 40 letih 19. stoletja v Londonu. Motivi, ki so se takrat pojavljali, se pojavljajo tudi zdaj,« je pred nekaj leti pojasnil Žan Škrjanec iz Tržiškega muzeja. 

Praznične voščilnice so zgodovinsko bogastvo vsakega naroda in nepogrešljivi del njegovega kulturnega tkiva.

Pogost motiv tistega obdobja je bila zasnežena, skoraj arhetipska pokrajina z idilično vasico, potopljeno v spokojno belino, kjer med hišnimi napušči žarijo rdeče jagodne bodike. V ospredju pa se nizajo podobe zimskih radosti in simboli, ki šepetajo o igrivosti ter o prazničnem, ponekod že baročnem pretiravanju. Zanimivo je, da si ljudje pred stoletjem niso izmenjevali zgolj prazničnih voščil, temveč so si prek voščilnic posredovali tudi popolnoma vsakdanje, skrite drobce iz osebnega življenja. Večinoma so pisali svojim sorodnikom in prijateljem, in v tem je bilo nekaj izrazito pristnega, skoraj ritualnega. 

Ob praznikih je človeka takrat pogosto bolj razveselil pritajeni šum pisemske pošte v nabiralniku kot pa bleščeče darilo, ki ga je čakalo pod smrečico. Božične in novoletne voščilnice, tudi tiste z upodobitvami sv. Miklavža in njegovega pisanega spremstva, dopolnjuje razkošen nabor velikonočnih, ljubezenskih, godovnih in rojstnodnevnih voščilnic, ki predstavljajo le del bogastva teh drobnih tiskov. Tako so majhne kartice postajale nosilke ne le prazničnih pozdravov, temveč tudi topline, pripadnosti in neizrečene bližine.

V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice. VIR: Goriški muzej.

Voščilnice, sorodnice razglednic, so se razvijale po svoji, rahlo ovinkasti poti, ki se je odmikala od običajnih poti poštne komunikacije. Njihove predhodnice so bile okrašene vizitke in posetnice iz 18. in 19. stoletja, drobni papirni svetovi, na katere so ljudje ob prazniku ali veselem dogodku dodali le skromno voščilo in jih pošiljali po uslužnih rokah do naslovnika. Podoben predhodni izraz so bili tudi dekorirani pisemski papirji z nežno vrisanim voščilom, ki so nakazovali prihodnost, v kateri bo vsak list nosil svoj osebni, artistični pečat. V dvajsetih letih 19. stoletja so se pojavile prve tiskane voščilnice, ki so se razvile iz dopisnic in jih je Dunajska poštna uprava izdala leta 1869. Sprva so bile namenjene dobrodelnim akcijam, ki so voščilo povzdigovale v dejanja družbene srčnosti.

Razglednice in ilustrirane voščilnice so se med ljudmi hitro razrasle kot drobni, a dragoceni nosilci občutij. Proti koncu 19. stoletja je bil svet njihovih motivov že tako bogat in očarljiv, da so jih začeli zbirati kot male zaklade, jih shranjevati v skrbno urejene albume in celo ustanavljati društva, posvečena temu novemu predmetu občudovanja. Razvoj tiskarskih tehnik, od litografije prek svetlotiska in knjigotiska do ofseta, je postopoma znižal stroške izdelave ter odprl pot širokemu krogu kupcev. Pred letom 1920 še niti ena voščilnica ali razglednica ni nastala na osnovi barvne fotografije, saj so črno-bele podobe takrat oživljali z ročno barvanimi klišeji, ki so jim pričarali pridih neponovljive ustvarjalnosti.

Voščilnice navdušujejo tudi najmlajše. »V bistvu niti ne vejo, kaj voščilnice so, danes se pošiljajo SMS-sporočila ali pa elektronska sporočila, tako da so za otroke seveda zanimivi motivi,« poudarja Jelena Justin, ena izmed sokuratoric razstave.

Razglednice in ilustrirane voščilnice so se med ljudmi hitro razrasle kot drobni, a dragoceni nosilci občutij.

Voščilnice, ki so nastajale na naših tleh v času Avstro-Ogrske, so pisane v več jezikih in med avtorji se pojavljajo tudi znana imena slovenskih umetnikov, ki so jim v svoji viziji vdihnili praznični in hkrati vsakdanji čar. Avtorji in založniki voščilnic so bili številni, njihov spekter pa sega od domačih in tujih založb od avstro-ogrske monarhije, Nemčije, Češke, Italije idr. do trgovcev, fotografov in trafikantov, ki so vsak po svoje prispevali k širjenju teh drobnih kreacij. Med ustvarjalci motivov na voščilnicah najdemo tudi vrsto naših znanih slikarjev, med katerimi izstopajo imena, kot so Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Ivan Vavpotič, Franjo Kopač in številni drugi, katerih dela so voščilnicam vdihnila tako estetsko prefinjenost kot duh domače kulturne identitete.

Danes so te ljubke drobne stvaritve redke, in prav zato njihova privlačnost še bolj očara in prav zaradi tega so kot biseri preteklosti, ki nežno šepetajo o izginulih trenutkih, pozabljeni naklonjenosti in neizbrisni, čarobni ljubezni, vtkani v tihi ples izmenjave prijaznih voščil.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (01/2026).