Nadaljevanje iz: Jože Lacko: Umor Janeza Žampe

Leta 1942 se je na širšem ptujskem območju skoraj vse vrtelo – seveda kar se komunistov tiče – okoli ene osebe: Franca Osojnika. Lackovo »četo« so ustanovili člani ptujskega Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije Mima Kovač - Barčka, Jože Lacko, Franc Kramberger in Franc Osojnik. To se je zgodilo aprila 1942 na Osojnikovi domačiji v Desencih, ko so se tam srečali trije bratje Reš na »posvetu« s člani komiteja. V povojni komunistični publicistiki beremo, da so takrat ustanovili »Ptujski vod«, ki so ga imenovali »Slovenskogoriška četa«, med ljudstvom pa se je uveljavilo ime »Lackova četa«. Ali natančneje: ker je šlo za skupinico komunističnih revolucionarjev (beri: kriminalcev), so si ta poimenovanja skupine po večini izmišljevali v neskončni povojni propagandi. Leta 1967, ob 25. obletnici »poslednjega boja slovenjegoriške čete«, so v ptujskem Tedniku o tem pisali naslednje: »Skupino imenujejo arhivski viri Ptujski vod, partizani so jo po izjavi Zvonka Sagadina imenovali Slovenjegoriška četa, med ljudstvom pa se je udomačilo ime Lackova četa. Ime 'četa' ni za skupino prikladno, saj je štela največ 10 partizanov in to le zadnji dan boja, ko sta v četo stopila člana okrožnega komiteja KP Jože Lacko in Franc Kramberger. Aprila je imela četa pet partizanov, maja in junija sedem, julija pa osem. Če štejemo k četi še tri fante, ki so se četi pridružili le pri napadih, je imela deset do enajst partizanov.«

Spomenik pri Mostju. Zadaj ostanek gozdička Laze, kjer so Nemci uničili t. i. Lackovo »četo«. FOTO: Ivo Žajdela

V t. i. Lackovo »četo« so prvi vstopili trije bratje Reš

Z destrniškega območja so v t. i. Lackovo »četo« prvi vstopili trije bratje Reš, Mirko, Vinko in Kostja, ki so se ob veliki noči vrnili z dela v Avstriji. V ptujskem Tedniku so leta 1967 navedli naslednji sestav »čete«: »Četi so se zapovrstjo pridruževali dijak Zvonko Sagadin iz Ptuja, Alojz Zavec, zidarski delavec iz Krčevine pri Ptuju, delavec Ivan Petrovič iz Ptuja, Janez Pukšič s Kicarja, Osojnik iz Desenec, Janez Čeh iz Stanetinec pri Cerkvenjaku, Drago Stojko z Mote pri Ljutomeru, in zadnji dan pred poslednjo bitko Franc Kramberger, železniški delavec iz Nove vasi pri Ptuju, in Jože Lacko, kmet iz Nove vasi pri Ptuju. Omeniti moramo, da je tri dni pred bitko pri Mostju, stopil v četo izdajalec Franc Knez.«

Napis na spomeniku t. i. Lackovi »četi« pri Mostju. FOTO: Ivo Žajdela

Vprašanje terminologije

Takoj je potrebno komentirati tri termine: ni šlo za nikakršno četo, ampak za tolpo komunističnih razbojnikov, ni šlo za bitko, ampak za polovitev teh razbojnikov, in tudi Franc Knez ni v »četo« stopil kot izdajalec: morda je le kasneje na zaslišanjih kaj povedal o teh razbojnikih. V partizanski literaturi je veliko primerov, ko so za svoje poraze okrivili nekega »izdajalca«, kar pa je bilo v veliki večini izmišljeno kasneje, da bi omilili svojo pravo naravo – razbojništvo. Morda slovenskemu bralcu še danes »težko padejo« izrazi, ki jih tu uporabljam za komunistične partizane, kot so tolpa, razbojniki, zločin, vendar to počnem zaradi tega, da čim bolj natančno, se pravi s pravimi besedami, opišem dogodke.

Spomenik »Lackovi četi« pri Mostju in hrast. FOTO: Ivo Žajdela

Vzroki za uničenje Lackove »čete«

Prvi komandir »čete« oz. »voda« je bil Vinko Reš, od junija 1942 dalje pa Franc Osojnik, kmet, tedaj star že 42 let. »Četa« se je najpogosteje zadrževala pri Osojnikovih in na domačiji Reševih na hribu Ojstrovcu v Vintarovcih, kar je danes sestavni del naselja Destrnik. Skupino so uničili 8. avgusta 1942, nedaleč stran, v Mostju ob reki Pesnici, severno od Ptuja. Kako je do tega prišlo? Tako, da drugače ni moglo biti.

Poglejmo, kaj je o »uspehih« Lackove »čete« zapisal ptujski Tednik (4. avgust 1967): »Čeprav je bil slovenjegoriški partizanski vod slabo oborožen, saj so imeli partizani le karabinke, pištole in ročne bombe, je strahoval sovražnika in mu prizadejal neprestane izgube. V spopadu s partizani so padli štirje nemški orožniki, dva v Cerkvenjaku in dva v Vintarovcih. Partizani so zažgali opekarno v Žabjaku, zaplenili živilske karte in pisalni stroj na občini v Vintarovcih, zaplenili radio in šotorsko platno na Polenšaku in minirali so progo med Ptujem in Moškanjci.«

Gozdiček Laze pri Mostju, kjer so Nemci obkolili Lackove revolucionarje in jih uničili. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična resnica je propaganda

Kratek komentar: tistih »neprestanih izgub« pri »sovražniku« menda ni treba komentirati, omenjam jih zato, ker je bilo obdobje od 1945 do 1990 v Sloveniji nabito s besedili s takšnimi neskončnimi praznimi floskulami, ki niso bile nič drugega kot izmišljije. Ubili so štiri nemške orožnike, kar je podobno, kot bi danes streljali na policiste in jih ubili; orožniki niso bili klasična nemška vojska, ampak neke vrste stražarji oziroma policaji. Požig opekarne v Žabjaku je bil navaden kriminal, ne pa osvobodilno dejanje. Ostane le še »minirana« proga, pa še za to ne vemo, kako je bilo v resnici – in seveda kraja raznih predmetov (komunisti so po vojni križarjem kraje podobnih predmetov očitali kot zločin).

Spomenik v gozdičku Laze pri Mostju, kjer so Nemci obkolili Lackove komunistične revolucionarje in jih uničili. FOTO: Ivo Žajdela

Kriminalce so kolikor toliko preganjali le okupatorjevi vojaki

Ostane pa predvsem to, kar je ptujski Tednik na veliko zamolčal, tako kot je bilo to v podobnih primerih pri prokomunističnih medijih vse do danes v navadi: zamolčevali so in še vedno zamolčujejo svojo morijo nad civilisti oz. Slovenci. Lackova »četa« je začela z umori nedolžnih civilistov, zato ji je bilo treba takšno početje preprečiti. To je bilo v takratnih vojnih razmerah, ko je bila na eni strani organizirana oborožena tolpa, na drugi pa ni bilo domačih organov pregona, ampak »le« okupatorjevi orožniki, mogoče le s pregonom in posledično z uničenjem s strani teh. Morda se komu zdi absurdno, da moram zapisati, da so v tistih razmerah kriminalce kolikor toliko preganjali le okupatorjevi vojaki. Vendar, tako je bilo, domačih organov pregona kriminala ni bilo več.

Spomenik v gozdičku Laze pri Mostju, kjer so Nemci obkolili Lackove komunistične revolucionarje in jih uničili. FOTO: Ivo Žajdela

Molk o petih »likvidiranih« »izdajalcih«

O Lackovi »četi« je v knjigi Skozi viharje v lepšo prihodnost (Ptuj, 1981) pisala propartizanska publicistka Vida Rojic. Najprej je naštela nekaj akcij: 25. maja so partizani Lackove »čete« (imenuje jo Slovenskogoriška četa, kot so skupini nadeli ime šele po vojni, seveda, da bi se bolje slišalo) izropali občinski urad v Vintarovcih, 7. junija so napadli orožniško postajo v Vintarovcih in ubili dva orožnika, Loidla in Zemljiča, 14. julija so napadli orožnika Altenburgerja in Bezjaka iz Cerkvenjaka, »ki sta obležala mrtva ob cesti v Stanetincih«, 2. avgusta so izropali občino na Polenšaku.

Nato je Rojiceva nadaljevala: »Slovenskogoriška četa je opravila še več drugih akcij. Na Mestnem vrhu pri Ptuju je prepodila Nemce iz vile, kjer so se zabavali, zažgala je Scharnerjevo opekarno v Rogoznici, se spopadla z dvema orožnikoma v gozdu pri Svetincih in enega ranila, likvidirala pet izdajalcev in enega ranila.«

»Likvidirala« je torej »pet izdajalcev«, navaja Rojiceva. Na drugem mestu je Rojiceva zapisala, da je Osojnikova četa ubila šest Nemcev, »partizani pa so obračunali tudi s petimi ovaduhi«.

Znamenita slika mučenega Jožeta Lacka.

Kratka in tragična »kariera« tolpe bratov Reš

Za levičarsko publicistiko je značilno, da je navajala le tiste podatke, ki so jim pri oblikovanju konstruktov o partizanskem »osvobodilnem« boju koristili. Zato dopolnimo Rojicevo in poglejmo najprej, kaj je sledilo Vintarovcem. V noči na 7. junij 1942 je tolpa bratov Reš napadla orožniško postajo v Vintarovcih. Poskušali so rešiti tri svoje zaprte sodelavce, ki pa jih v času napada ni bilo več tam. Ubili so vodjo postaje Johanna Loidla in orožnika Janeza Zemljiča. To je bil začetek, ki so mu potem sledile le še tragedije. Začeli so se okupatorjevi povračilni ukrepi, najprej aretacije. Že isti dan, 7. junija, so aretirali Ernesta Reša, čez tri dni pa še njegovo ženo Jero, starša bratov Reš, ki so predstavljali hrbtenico »Lackove čete«. Preko Borla so ju odpeljali v Nemčijo, Jero v Mauthausen, Ernesta v Auschwitz, kjer sta kasneje umrla. 10. julija so, potem ko je šla po nakupih na Ptuj, tam aretirali ženo Mirka Reša Matildo in jo 30. julija ustrelili v Starem piskru v Celju. Nekaj dni po aretaciji Matilde Reš so prišli še po otroke in jih odpeljali v Nemčijo: enajstletno sestro bratov Reš, Dragico Reš (najprej v Celje, potem v Frohleiten pri Gradcu ter nemška Selingenportn in Saldenburg) in tri otroke Mirka in Matilde Reš, šestletnega Janka, štiriletno Matildo in dveletno Olgo, ki so bili tri leta v nemških taboriščih; ko so se leta 1945 vrnili v Slovenijo, so odraščali ločeno pri rejnikih. V noči na 25. julij so Nemci zažgali tri partizanske domačije, med njimi tudi Reševo na Destrniku.

Strahotnost posledic kriminalnega početja komunistov

Sodu je izbil dno umor kmeta Janeza Žampe v Levanjcih 6. avgusta 1942 (opisal sem ga v prejšnjih dveh nadaljevanjih). Nemci s Ptuja so že dva dni po tem umoru, 8. avgusta, v gozdičku Laze pri Mostju, ob reki Pesnici, obkolili t. i. Lackovo »četo« in jo uničili. Ubili so Vinka in Kostjo Reša, Franca Krambergerja in Alojza Zavca, naslednji dan je ranam podlegel še Drago Stojko. Nemci so zajeli Pukšiča in Čeha, slednji naj bi po pisanju ptujskega Tednika leta 1967 začel izdajati, zaradi česar naj bi okupator zaprl »veliko zavednih Slovencev v Slovenskih goricah« in »tudi nekateri drugi so klonili pod udarci okupatorja in povedali, da so pomagali partizanom«. V resnici ni šlo za zgodbico, ki nam jo prodajajo še danes, ampak za to, da so takrat uradni organi, pa čeprav okupatorski, preganjali zločin. Kruta resnica pa je predvsem to, da so zaradi komunističnih kriminalnih dejanj nastradali mnogi, verjetno popolnoma nedolžni in tudi zavedni Slovenci. Po povojnih komunističnih virih je od junija do decembra 1942 okupator na ptujskem območju zaprl kar 354 ljudi, ki naj bi pomagali partizanom. Od teh jih je 46 ustrelil, okoli 70 izpustil, druge pa odpeljal v nemška taborišča, kjer jih je 22 umrlo. Nemški okupator v Sloveniji ni nikoli izvajal nasilja brez razloga, vedno je šlo »le« za povračilne ukrepe, ki so bili varnostne (bili so edina oblast, ki je preganjala kriminal), maščevalne in preventivne narave.

Samo podatek za območje današnje občine Destrnik: Nemci so zaradi kriminala Lackove »čete« ubili Ivana in Marijo Čuš ter Marijo Fras, Franca in Antona Horvata, Vinka Franca Polanca, Franca in Terezijo Simonič, Jakoba Grabarja in Janeza Kocmuta. Nekaj sodelavcev in družinskih članov so odpeljali v koncentracijska taborišča, kjer so umrli Franc in Marija Kocmut, Ana Januš, Franc Zorec ter Franc Potočnik. Otroke aretiranih so odpeljali v celjsko okoliško šolo, nato pa v taborišče Frohleiten pri Gradcu, kasneje pa drugam.

Spomenik »narodnega heroja« Jožeta Lacka so z mestnega središča Ptuja prestavili 22. oktobra 1992 na staro ptujsko pokopališče. FOTO: Ivo Žajdela

Rešitev vodilnih, ubili so navadne borce

Uničenju pri Mostju so se od Lackove »čete« rešili Jože Lacko, Mirko Reš in Franc Osojnik. Postavlja se vprašanje, kako to, da so se rešili trije vodilni, vse ostale pa so Nemci ubili. Vendar tudi ti trije niso dolgo živeli. Mirko Reš je že 12. avgusta v Zasadih naredil samomor, domnevno zaradi izgube najdražjih, staršev, bratov in še žene. Franc Osojnik je bil sicer ranjen, vendar mu je Olga Meglič na Vičavi obvezala rano, že čez nekaj dni pa je odšel v Sveti Vid pri Rogaški Slatini, kjer je visokemu partijskemu funkcionarju (PK KPS) Sergeju Kraigherju poročal o uničenju t. i. Lackove »čete«. Kraigher ga je poslal na Pohorje, kjer se je priključil Ruški četi. Postal je partizan Kostja in bil je zrel za političnega komisarja čete (glej sliko v knjigi Franca Zalaznika - Leona Dolga in težka pot 1941–1945, Maribor, 1963, str. 114). Kraigher je Osojnika postavil za politkomisarja Ruške čete, ki je bila del Pohorskega bataljona (France Filipič, Pohorski bataljon, Ljubljana, 1979, str. 157).

Kako je ravnal nemški (okupacijski) policijski aparat pri pregonu kaznivih dejanj?

S Pohorja se je Osojnik vračal na ptujsko območje. 29. decembra 1942 so ga Nemci presenetili na domačiji Franca Krambergerja v Krčevini pri Vurbergu in ustrelili. Poveljnik nemške varnostne policije Mack je 11. januarja 1943 v Mariboru podal naslednje poročilo: »... po uničenju bande v Ptuju je vodja bande Osojnik križaril po okraju in si prizadeval, da bi se v okolici Ptuja formirala nova banda. Storil je razna nasilja. Dne 29. decembra 1942 je uspelo obkoliti Osojnika v neki hiši in ker se je skušal upirati, je bil ustreljen ...« Poveljnik redarstvene policije pa je v svojem poročilu 18. januarja 1943 zapisal: »... V okrožju Ptuj vlada po ustrelitvi vodje bande Osojnika prav tako mir ...«

Ker je velika večina Slovencev še vedno izrazito indoktrinirana z lepo podobo partizanov, bo verjetno večina bralcev pri naslednjih besedah vzrojila. Toda naj, eno so namreč pravljice in miti, drugo pa je resnica. Pri nas se še nihče ni lotil objektivne raziskave o tem, kako je ravnal nemški (okupacijski) policijski aparat pri pregonu kaznivih dejanj. V primeru Lackove »čete« vidimo, da včasih tudi dokaj učinkovito.

Spomenik »narodnega heroja« Jožeta Lacka na starem ptujskem pokopališču. FOTO: Ivo Žajdela

Ich bin der Mörder

Po napadu Nemcev na t. i. Lackovo »četo« se je Jože Lacko zatekel na kmetijo v Spodnjem Velovleku. Lahko si le mislimo, kaj je vodilo kmeta, da je Lacka prijavil oblastem. Na Ptuju so potem Nemci Lacka zasliševali, pri tem pretepali in ga gnali po ptujski ulici z preko vratu obešenim napisom »Ich bin der Mörder und Banditenführer J. Lazko« (Jaz sem morilec in vodja banditov J. Lacko). Takrat so posneli tudi znamenito fotografijo, s katero so nas potem po vojni pitali v šolskih učbenikih in jo še danes – nekritično – objavljajo ali kažejo v muzeju – na da bi do zdaj kjerkoli kdorkoli povedal kaj o tem, kaj vse se za tem pretresljivim posnetkom skriva. Umrl je v ptujskem zaporu 18. avgusta 1942, kjer je danes ptujski muzej, razstava o njem, na pročelju muzeja pa slavilna spominska plošča.

Nadaljevanje v četrtem delu Jože Lacko: Mitologija o Jožetu Lacku.