Če za katero slovensko župnijo lahko rečemo, da je »posebna«, to brez dvoma velja za Kočevsko Reko v škofiji Novo mesto. Res je, župnija ima dolgo, več kot 600-letno zgodovino, a po drugi strani se zdi, kot da je »od včeraj«. Kočevska Reka je bila namreč desetletja del zaprtega območja, ki ga je vzpostavil povojni režim, in tako kraj, ki je bil v duhovnem pogledu spremenjen v skoraj popolno puščavo. A tudi v tej puščavi so ostala semena vernosti, ki so po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije počasi vzbrstela. Zadnjih 20 let je za to rast z njemu lastno delavnostjo skrbel vedri Belokranjec, letošnji zlatomašnik Jože Milčinovič. 28. septembra še zadnjič ob oltarju pri nedeljskem bogoslužju zbira kočevskoreško občestvo, nato odhaja na novo službeno mesto na Mirno.

FOTO: Bogomir Štefanič

Župnijo Kočevska Reka ste si, če prav vem, pred 20 leti na nek način sami »izvolili«.

Ko sem na Jesenicah videl – in verjamem, da mi je to Sveti Duh povedal –, da so se začela kazati leta in pritisk, ki sem ga pojerbal po genih, je dozorelo spoznanje: dosti je. Za moje takratne zmožnosti je bila to preprosto prevelika župnija. Prosil sem za Osilnico, nisem pa imel pred očmi, da je v resnici tako majhna. Kakor koli: prosil sem, da bi šel nekam »dol«, proti Kolpi. Prav tisti čas pa se je iz Kočevske Reke poslavljal tedanji župnik p. Franc Šetar. Dali so mi to župnijo in sem jo vzel. In kako sem vesel, da sem jo!

Barve od vitrajev so bile tako noro lepe, ko so se poigravale na belih stopnicah, da kar nisem mogel ven.

Zgodba pravi, da ima ta pot »dol« še eno nenavadno podlago: nekega dne še pred to dokončno odločitvijo ste se znašli v kočevskoreški cerkvi in …

Res je. Ko sem bil še na Jesenicah, sem bil nekajkrat v Kočevski Reki. Ob enem izmed teh obiskov sem bil s p. Šetarjem v cerkvi. Barve od vitrajev so bile tako noro lepe, ko so se poigravale na belih stopnicah, da kar nisem mogel ven. »Ko boš šel od tod, povej!« To je edino, kar sem lahko rekel p. Šetarju. Resnično, resnično – lepota teh barv me je popolnoma prevzela. In potem sem res prišel sem!

Kakšen kontrast in tudi paradoks: svetloba in žive barve so vas pripeljale v kraj, ki v slovenski javni zavesti zaradi zgodovinskih okoliščin, zlasti povojne zaprtosti, velja za izrazito temačnega, tudi nasilnega, krutega, zavitega v črnino molka …

Glej, Gospod Bog včasih čudno piše, res čudno piše … Pa ne le včasih, če pogledam svojo duhovniško pot: v župnijo Ljubljana Polje sem po novi maši za kaplana prišel zato, ker si je moj predhodnik s fleksarco izbil oko; v Zadobrovo sem prišel zato, ker je /tedanji kaplan/ Milavčev France stopil na žebelj, pa je šel v bolnišnico. Včasih res nimam pojma, kako to Bog pelje!

Vsako župnijo sem sprejel kot svojo in tako sem bil tudi v Kočevski Reki doma, res doma.

Vaša 50-letna duhovniška pot pokaže še nekaj: najprej kaplan in župnik v dveh ljubljanskih primestnih župnijah, bili ste torej blizu »centra«; nato župnik na Jesenicah – v središču delavstva; od tam pa v Kočevsko Reko – na rob obrobja, bi lahko rekli. Večjega razkoraka skoraj ne bi moglo biti!

Sam v tem nikoli nisem videl nikakršnega razkoraka. Vsako župnijo sem sprejel kot svojo in tako sem tudi v Kočevski Reki doma, res doma. Nikoli nisem jamral, da bi bil raje kje drugje. Tudi zadnja odločitev /za odhod na novo župnijo Mirna; op. B. Š./ je dozorela v istem duhu: grem, če škof želi, ker je to potreba Cerkve, ne moja kaprica ali izbira.

Nikoli nisem bil najemnik! Svoje ljudi sem spremljal, zanje molil. To je naše poslanstvo.

FOTO: Bogomir Štefanič

Rekli ste, da ste se v Kočevski Reki takoj počutili doma. To je v govoru ob vaši zlati maši, ki ste jo obhajali v nedeljo, 29. avgusta, potrdila tudi članica župnijskega pastoralnega sveta: svojim ljudem niste bili samo župnik, ampak dober prijatelj in zanesljiv svetovalec na vseh njihovih življenjskih poteh.

To sem poskušal biti in sem tudi bil. Nikoli nisem bil najemnik! Svoje ljudi sem spremljal, zanje molil. To je naše poslanstvo. Vsako nedeljo je bila maša za farane – in vem, za koga je bila: za vse tiste, ki so blizu in ki niso blizu. Kakor koli. Ogromno sem bil med njimi, nisem bil zaprt v župnišču, ampak sem bil v delavski obleki povsod, kjer se je gradilo, delalo z rokami. Med ljudmi in z ljudmi pri delu, pri katerem sem jih potreboval. Neprestano sem jih zbiral, vse postne, pa vse oktobrske nedelje, da smo šli nekam skupaj molit. Biti skupaj! To potrebujemo prav v takih krajih, kjer nas je malo. Za to sem se res trudil.

Tu nimamo duhovnega »hrbta«, na katerega bi se naslonili, tradicija je šla, vse je bilo potrgano, vse je prišlo na novo, a to ni moglo niti smelo zaživeti v veri zaradi vsega, kar se je tukaj dogajalo: zaradi zaprtosti, ovaduštva, molka …

Kraji, kjer ste 20 let delovali kot župnik, so bili ranjeni na več načinov: ranjeni zaradi izselitve kočevskih Nemcev ob koncu leta 1941, ranjeni zaradi vojne in zlasti povojnih razmer, ko je bilo izbrisano vse sakralno, ko je tu tudi s prisilnimi delavci nastalo zaprto območje, ranjeno zaradi prisege molka … Kako ste vstopali v to ranjenost? S čim ste obvezovali te rane?

S človečnostjo. Včasih je bil to morda samo »dober dan«, »kako ste«, »kako vam gre«, bliže skorajda ni bilo mogoče priti. In seveda smo te rane obvezovali z bogoslužjem. Tu sem 20 let vsak dan molil za vero – vsak dan! Niti enih prošenj ni bilo, da ne bi prosili za vero. Ljudem sem hotel dati to, kar nam daje Kristus, s tem, kar sem, kar sam imam. Res je, kot praviš, seveda čutiš to tišino in oddaljenost, tako značilno za te kraje in ljudi, to raztrganost in odtrganost. Tu nimamo duhovnega »hrbta«, na katerega bi se naslonili, tradicija je šla, vse je bilo potrgano, vse je prišlo na novo, a to ni moglo niti smelo zaživeti v veri zaradi vsega, kar se je tukaj dogajalo: zaradi zaprtosti, ovaduštva, molka … Z vsem tem so ljudje tukaj živeli. Jaz sem bil tudi v tem med njimi in z njimi. Nikoli nisem bežal s fare, češ, kaj me briga, kako se godi ljudem. Mene je bolelo, kar je njih bolelo, in bil sem doma, kjer so oni doma. Ob tem nisem imel nobene posebne »filozofije«: zanesti se je treba na Svetega Duha in naturo, ki ti je dana, in seveda na molitev, stalno molitev.

Samo biti človek: z dobro besedo, z iskrenim stiskom roke, z zanimanjem za bližnjega, z usmiljenjem, kot se z usmiljenjem Bog ozira na nas.

Hm, rekli ste, da niste imeli kakšne posebne »filozofije«, a prav po njej sem vas nameraval vprašati, namreč: kakšna je vaša »filozofija« glede sprave v slovenskem narodu? Vprašanje sprave ima prav na tem delu naše domovine posebno težo, poseben zven. Kaj bi bil, tudi na podlagi vaših 20-letnih izkušenj v iztrgani in raztrgani Kočevski Reki, kjer ste tkali niti sprave, vaš nasvet razklanemu slovenstvu?

(malce vprašljiv pogled)

Vem, da zahtevam veliko, ampak …

Že prav, že prav … Romarjem in turistom, ki jih je bilo tu na stotine – koliko avtobusov se je ustavilo v Kočevski Reki! –, v zgodbi naše cerkve vedno pokažem napis na oltarju, ki ga je naredil kipar Stane Jarm. To je oltar sprave, na katerem piše: Usmili se vseh, Gospod! To je tista »filozofija«, ki edina daje moč, da v drugem vedno iščemo to, kar je dobro. Samo biti človek: z dobro besedo, z iskrenim stiskom roke, z zanimanjem za bližnjega, z usmiljenjem, kot se z usmiljenjem Bog ozira na nas. To je pot do sočloveka in to je pot, ki lahko stke raztrgane vezi.

FOTO: Bogomir Štefanič

Cerkev v Kočevski Reki je v dobrih 26 letih, odkar je bila posvečena, res postala romarska, kot pravite. Ljudje so prihajali od vsepovsod v velikem številu. Cerkev je kot simbolno odškodnino za vse porušene sakralne stavbe na Kočevskem postavila država, za njo torej stoji politična odločitev. Ali so bil med romarji tudi politiki?

So bili, seveda so bili!

Vseh »barv«?

Upal bi si reči: da. Tudi če je kdo prišel le malce provocirat. Ni sicer politik, a enkrat se je oglasil znani Marcel Štefančič, pa sem hitro pogruntal, da me hoče le v svojo strugo speljati, in sem bil modro tiho. (smeh)

Če vas še jaz malce provociram. Neposredno ob cerkvi stoji borčevski spomenik. Ali so predstavniki Zveze borcev ali kakšne podobne organizacije kdaj stopili v cerkev, si jo ogledali, se pogovorili z vami?

To pa Bog ne daj. A vrata imajo vedno odprta. Mi gremo za vse svete najprej molit k tej grobnici. Vse, ki pridejo v cerkev, povabim in vsi tudi gredo. Bog naj sodi, mi nismo zato tu, naše je, da molimo za vse. Glede tega spomenika smo skušali urediti vse tako, da njegovi skrbniki nimajo nobenih težav. Vedno posodim vse, kar potrebujejo pri urejanju. Takrat cerkev vedno odklenem, toda … Še so daleč in še ne iščejo poti.

A vabilo in vrata ostajata stalno odprta?

Seveda, seveda!

Gotenica ni več nikakršen bavbav, da bi šel »klavir špilat«, če se boš tam preveč smukal.

Vrata sodelovanja … Kot župnik ste sodelovali s Slovensko vojsko in Policijo. Saj ni šlo drugače, saj so deli obeh župnij, kjer ste službovali – poleg Kočevske Reke ste 17 let upravljali še župnijo Banja Loka –, pod njihovo »jurisdikcijo«: policijska Gotenica in vojaški Škrilj. Kakšne so izkušnje iz tega sodelovanja?

Zelo lepe! Gotenica ni več nikakršen bavbav, da bi šel »klavir špilat«, če se boš tam preveč smukal. To so naši fantje in dekleta, ki si v uniformi služijo kruh in v uniformi služijo domovini in narodu. Imamo zelo dobre odnose z vsemi od vodstva navzdol. Tudi ko smo postavljali kapelo na nekdanjem pokopališču v Gotenici, je vodstvo poskrbelo, da je vse teklo, kot je bilo treba. Vidim, da zdaj sami pokosijo okoli kapelice. Zdi se majhna stvar, a kaže na velik premik v miselnosti. Hvala Bogu, da je tako! Velikokrat sem bil v Gotenici na pogovoru, klepetu. Kako lepo je bilo tam ob blagoslovu kapele /bilo je septembra 2014; op. B. Š./! To je bil res velik praznik. Pa saj si bil tam!

Res sem bil …

Škrilj, kjer so vojaki sami postavili kapelo pod vodstvom duhovnika Aleksandra Ureka, pa ima to srečo, da ima duhovnega asistenta Dejana Glavača, ki je izredno bogat človek, izredno dober človek, ki se zaveda svojega poslanstva. On je tako močno stkal stike zlasti z mašami vsako leto po vseh svetih in tudi z drugimi dogodki. Med vojaškimi starešinami je tudi mož, ki je bil pri meni pri prvem obhajilu in sem ga učil verouk v Zadobrovi. Vse te drobne stvari gradijo lepe odnose. Pripravljajo paviljon spominov na rojstvo države in jim skušam pri tem pomagati. Vezi s policijo in vojsko so lepe in normalne: mi jih spoštujemo, ker imajo posebno poslanstvo.

Kočevska Reka že sicer velja za zibelko Slovenske vojske. Ali jo tako vidite tudi vi?

Seveda!

Mimogrede: kakšna in kje pa je bila vaša vojaščina?

Oh, kje je že to! (smeh) Bil sem bolničar v Sisku in Našicah. Šel sem noter za 18 mesecev, prišel ven po 15, ker je bilo skračenje. Nič hudega ni bilo, so me zelo spoštovali, ker nisem dal nikoli povoda za kar koli. No, enkrat mi je iz žepa padel rožni venec, pa je to opazil starejši oficir – niti besede ni rekel, morda bi me kakšen mlajši in bolj zagret »požrl«.

Ste bili takrat že v bogoslovju?

Bil. Po drugem letniku sem moral v vojsko.

Rekli ste, da vam v JLA ni bilo hudo, a najbrž zaradi tega nimate kakšnih jugonostalgičnih skomin?

Tega pa res ne! Dovolj je, da se človek samo spomni nivoja oficirjev: kakšen je bil njihov pogovorni žargon, do kod so segale njihove moralne vrednote … To je bil tak »poden«, da se Bog usmili.

FOTO: Bogomir Štefanič

Spomin na mlada leta … Kočevska Reka ni župnija, ki bi jo zaznamovala mladost, a to ne pomeni, da v kraju ni bilo mladosti: vaše župnišče je pogosto gostilo razne mladinske in skavtske skupine. Kako so mladi, ki so prihajali »od zunaj«, doživljali ta kraj in zgodbe, ki ste jim jih najbrž pripovedovali?

Mladi rod temu ni dorasel. Seveda sem jim pokazal cerkev, povedal vsaj kakšen zgodovinski drobec, a to so informacije, ki jih ne znajo in ne zmorejo umestiti v širšo sliko. Pri starejših skavtih je bilo že več razumevanja. Skupin pa je bilo pri nas res veliko od vsepovsod.

Nazadnje sem naredil lep križ v vojašnici v Primožih, kjer je bilo zadaj nekoč pokopališče: križ, lep Jezus in plošča, zakaj je to tam. Vojaki so mi pri tem pomagali.

Dve desetletji vašega dela je zaznamovalo vztrajno vračanje zunanjih znamenj vernosti v kraje, ki jih je zadelo sistematično »očiščenje« vsega sakralnega. Bodo ta znamenja obstala? Rezidencialnega župnika, ki bi nosil delavsko obleko, Kočevska Reka ne bo več imela. So ljudje tako ponotranjili vse, kar ste naredili, da bo vzdrževano?

Cerkev na Ajblju gotovo, cerkev v Podstenah gotovo, cerkev na Moravi gotovo, cerkveni hrib v Štalcerjih gotovo, Gotenica gotovo … Vidim, da že zdaj vse sami vzdržujejo in ni treba meni hoditi in prositi, ali bi ali ne bi. Njih same boli, če kaj ni tako, kot bi moralo biti. Kakšen križ se bo morda zarasel, a bo ostal. Nazadnje sem naredil lep križ v vojašnici v Primožih, kjer je bilo zadaj nekoč pokopališče: križ, lep Jezus in plošča, zakaj je to tam. Vojaki so mi pri tem pomagali. Tudi za Koče, kjer smo na kraju nekdanje cerkve postavili znamenje, verjamem, da bo poskrbljeno za urejanje. Ta znamenja so po eni strani priča nekdanjega življenja, a še bolj priča sedanje vernosti.

Duhovniško družbo sem vedno iskal, ker sem jo sam potreboval. Brez tega tukaj »na robu« ne moreš.

S sobrati duhovniki ob obhajanju zlate maše na letošnjo zadnjo avgustovsko nedeljo. FOTO: Bogomir Štefanič

Ozriva se še na eno polje sodelovanja. Sobratje v duhovništvu so vam ob zlatomašnem jubileju »zrihtali« posebno zahvalno listino papeža Leona XIV. Ni bilo mogoče spregledati, da vas imajo res iskreno radi! Kaj vam je pomenilo bratstvo predvsem kočevskih dekanijskih duhovnikov, ki so vas dvakrat izbrali za svojega dekana?

Duhovniško družbo sem vedno iskal, ker sem jo sam potreboval. Brez tega tukaj »na robu« ne moreš. Že tako si včasih cele dneve in večere sam. Hrepenel sem po tej družbi. In res smo se dobro razumeli s čisto vsemi, prihajali smo si na pomoč. V Kočevju smo bili v župnišču kot doma: in pri Tonetu /Gnidovcu/ in pri Damjanu /Štihu/ in pri Branku /Jurejevčiču/. To povezanost vidijo tudi duhovniki, ki v dekanijo pridejo od drugod, tudi sedanji dekan Sašo /Kovač/.

Prav on bo iz Stare Cerkve od oktobra dalje soupravljal župnijo Kočevska Reka. Imate kakšen nasvet zanj?

Rad naj ima ljudi! Ljudje morajo vedeti, da je tu, tudi če ga fizično ne bo tu. Pa saj to sam dobro ve in za to ne potrebuje mojega nasveta. (smeh)

Doslej sem se posebej priporočal Baragu – vedno sem ga imel v mislih in prošnjah. Nikoli mi ni odrekel pomoči!

S 1. oktobrom torej odhajate na novo službeno mesto: na Mirno na Dolenjskem. Spet ena Božja igrivost: od Janeza Krstnika odhajate k …

… Janezu Krstniku! Res je: v Kočevski Reki je župnijska cerkev posvečena mučeništvu Janeza Krstnika, na Mirni pa njegovemu rojstvu.

Ob omembi tega kraja pa takoj zazveni še eno ime: Lojze Grozde. Se mu priporočate?

Gotovo se bom. Doslej pa sem se posebej priporočal Baragu – vedno sem ga imel v mislih in prošnjah. Nikoli mi ni odrekel pomoči! Bil je v Metliki za kaplana …

… kjer ste vi pred 50 leti peli novo mašo.

Tako je. Lojzeta seveda poznam, bil sem na kraju njegove smrti, bil v Šentrupertu, kjer je bil prej njegov grob, na Zaplazu, kjer zdaj počiva. Na Mirni ga bom gotovo še na novo odkrival in se mu priporočal.

Z menoj v srcu odhaja lepota tega kraja. Zdaj jeseni bo tako lepo, ko bodo tod okoli zažarele barve, da bi samo slikal in Boga hvalil. Resnično nebeško!

Če pod povedano potegneva črto: ali vam je bilo kdaj žal, da vas je sveta svetloba v kočevskoreški cerkvi nekoč tako pritegnila, da ste tej župniji, ki v Sloveniji zaradi svoje zgodovine gotovo nima primerjave, podarili 20 let svojega življenja in dela? Kaj je dota, ki jo od tu nosite naprej?

Ne, prav nič mi ni žal, in dota, ki jo od tod nosim, je hvaležnost – hvaležnost za to, da sem bil tu, da sem srečal te ljudi; da sem na lastni koži doživel, kako pusto je življenje brez Boga in kako raztrgano je bivanje, če ga vodi predvsem misel pusti me pri miru; in kako lepo je, ko to premagamo in smo zbrani ob oltarju, okoli cerkve, ob skupnem delu. To vztrajno rast našega občestva so začutili tudi drugi, zato so vsako nedeljo k maši k nam prihajali tudi od drugod. In seveda: z menoj v srcu odhaja lepota tega kraja. Zdaj jeseni bo tako lepo, ko bodo tod okoli zažarele barve, da bi samo slikal in Boga hvalil. Resnično nebeško!

Pogovor je bil najprej objavljen v 38. številki tednika Družina.