Zavetnik: kapucinskih misijonarjev v Turčiji

Atributi: rjava kuta, dolga bela brada, križ v roki

Jožef oziroma Evfranij je osirotel, ko mu je bilo dvanajst let, zato je skrb za njegovo vzgojo prevzel stric, profesor v Viterbu. Tu se je tudi šolal in tu so mu, po tedanjem običaju, že kot otroku izbrali zaročenko iz bogate plemiške družine. A Jožef je že ves čas nosil v sebi željo po redovnem življenju. Od samega hrepenenja po tem je zbolel, se nekaj časa zdravil v domačem kraju, nato pa šestnajstleten zbežal od doma h kapucinom v Assisi. Tu je iz Evfranija »postal« Jožef in bil po noviciatu leta 1573 sprejet med redovnike, leta 1580 pa je bil posvečen v duhovnika. Že kot otrok je iz srca ljubil uboštvo in si zanj prizadeval; postil se je trikrat na teden in spal na golih deskah. Sprva je pridigal po pokrajinah osrednje Italije: v Umbriji, Laziu in Abruzzih in spreobračal ljudi. Nekoč naj bi mu tako uspelo spreobrniti celotno skupino 50 razbojnikov. Ves čas pa je v sebi nosil tudi željo, da bi šel v misijone. Ko je bil star 31 let, so ga predstojniki uslišali in poslali v carigrajsko predmestje Pero, da bi misijonaril med tamkajšnjimi katoličani in skrbel za krščanske jetnike. Bil je kaplan več kot 4.000 sužnjem na galejah. Večkrat se je ponudil, da bi nadomestil kakšnega onemoglega veslača, pa mu to ni uspelo. Ni pa se zadovoljil samo z duhovno oskrbo katoličanov, v svoji gorečnosti je pridigal in spreobračal po vsej svoji okolici. Po zgledu svojega duhovnega očeta, svetega Frančiška Asiškega, se mu je uspel pritihotapiti celo do sultana in ga poskušal pridobiti za Kristusa. Doletela ga je strašna kazen: za desno nogo in levo roko so ga obesili na dva kavlja, da bi tako počasi izkrvavel. Ker je še tretji dan živel, so ga spustili in izgnali; legenda pravi, da ga je rešil angel. Jožef se je po tem dogodku vrnil v Italijo in tam neutrudno delal kot pridigar in socialni apostol. Dvajset let je tako obiskoval razne versko zapuščene kraje in ljudi odvračal od slabih navad. Zgodilo se je, da je pridigal tudi po dvanajstkrat na dan in spreobrnil nešteto grešnikov. Največjo ljubezen je čutil prav do najbolj trdovratnih grešnikov, zlasti takih, ki so se iz sovraštva vdali maščevalnosti. S sklicevanjem na božjo ljubezen mu je uspelo streti odpor še tako zakrknjenega srca. Za vse to pa je seveda najprej sam veliko molil in se pokoril.

Ime: Pri krstu so mu dali ime Evfranij, kot redovnik pa si je privzel ime Jožef, ki je svetopisemsko, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.

Rodil se je: 8. januarja (ponekod 4. februarja) 1556 v Leonessi v Abruzzih v Italiji,
umrl pa 4. februarja 1612 v kraju Amatrice, prak tako v Italiji.

Družina: Starši, oče Janez Desideri in mati Frančiška Paolini, so bili bogati in so pripradali kraljevemu plemstvu. Od osmih otrok, je bil Jožef tretji po vrsti.

Zavetnik: Velja za zavetnika kapucinskih misijonarjev v Turčiji.

Upodobitve: Njegove upodobitve so značilne za redovnika kapucinskega reda: mož v zrelih letih v rjavi kuti z dolgo belo brado in križem v roki. Ponekod so prikazane tudi vislice, na katerih so ga Turki mučili. Upodabljajo ga skupaj s sv. Fidelisom iz Sigmaringena.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Klemen XII. 22. junija 1737, za svetnika pa 29. junija 1746 papež Benedikt XIV.

Goduje: 4. februarja.