Zavetnik: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina

Atributi: orlovski nos

Plemeniti rod, ugled in bogastvo Jožefa in njegovih bratov ter sestre niso mogli »obvarovati« pred zgodnjo izgubo obeh staršev. Ko je za osirotele otroke nekaj časa skrbela očetova sestra Frančiška, grofica d'Acerra, se je starejši brat Joakim vrnil v Španijo in vzel s seboj Jožefa, Rajmunda in Karla. Jožefa so skupaj z bratom Karlom v svoj kolegij v Saragozi sprejeli jezuiti. Jožef je tu preživel štiri leta in prejel prvo izobrazbo ter se odločil, da vstopi v jezuitski noviciat. Bil je ves čas bolehen in krhkega zdravja, sicer pa resen in vzoren fant. Po noviciatu v Taragoni je v Catalayudu študiral sholastično filozofijo, v Saragozi pa teologijo. Pri vseh študijih je blestel, veliko obetal, a mu je bila »kariera« zaradi tuberkuloze onemogočena. Posvečen je bil leta 1762 in je poučeval v nižjih razredih gimnazije. Bil je skromen in ponižen ter imel čuteče in pozorno srce za bližnjega. Že v času njegovega študija pa so proti jezuitom začeli kovati številne zarote, ki so pripeljale do hudih obtožb, preganjanja, zapiranja in celo smrtnih obsodb. Prepovedi in izgonu iz Portugalske sta sledila izgon iz Francije in Španije, dokler ni papež Klemen XIV. leta 1773 red dokončno razpustil. Neslavno vlogo je pri preganjanju reda igral tudi Jožefov starejši brat Joakim. Jožefa so skupaj s številnimi sobrati izgnali najprej na Korziko, od tod pa v Ferraro, kjer se je zbrala vsa Aragonska provinca, skoraj tisoč jezuitov. Jožef je tu kljub bolehnosti skrbel za svoje sobrate, zlasti novince, ter jih spodbujal, naj vzdržijo. Imel je neomajno voljo do življenja in neustrašen pogum. Papežev odlok o razpustitvi reda je Jožef sprejel vdano in brez ugovora. Postal je škofijski duhovnik in štiriindvajset let živel ter deloval v Bologni. Zaradi svojega plemiškega rodu in številnih zvez je lahko velikodušno podpiral svoje nekdanje sobrate, ki so živeli v stiski in v sebi nenehno gojil željo po oživitvi reda. K temu sta pripomogla tudi pruski kralj Friderik II. in ruska carica Katarina II., ki papeževega odloka nista spoštovala in sta nekdanje jezuite sprejela in odkrito podpirala. Okoliščine so počasi pripeljale do tega, da so nekdanji jezuiti tudi drugje zopet lahko začeli delovati. Jožef je tako leta 1803 postal provincial za Italijo, še prej poskrbel za noviciat in se kasneje z vso vnemo lotil obnove reda v Neaplju, a se je moral pred Napoleonom leta 1806 zateči v Rim. Tudi tu red ni užival miru, kljub temu pa njegovega vnovičnega vzpona nič več ni moglo zadržati. Žal Jožef ni doživel popolne potrditve, ki je prišla šele po Napoleonovi smrti.

Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.

Rodil se je 27. decembra 1737 v Zaragozi v Španiji,
umrl pa 15. novembra 1811 v Rimu v Italiji.

Družina: Rodil se je v ugledni plemiški rodbini, ki je izhajala iz Neaplja. Njegov oče princ Don Antonio se je poročil s špansko grofico Frančiško Mancavo (Fuentes). Imel je šest bratov in sestro, Jožef in Nikolaj sta bila zadnja dva, najstarejši je bil Joakim, vmes pa še Rajmund in Karl. Mati mu je umrla, ko je imel štiri leta, dve leti kasneje pa še oče.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodobitve prikazujejo moža zrelih let, poteze obraza z značilnim orlovskim nosom izražajo njegov blagi značaj.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. 21. maja 1933, za svetnika pa Pij XII. leta 1954.

Goduje: 15. (oz. 14.) novembra.