Judje – sotrpini primorskih Slovencev

V primorskem prostoru pod fašizmom so Slovenci delili usodo še ene manjšine – Judov, ki so sicer dolgo uživali večje pravice od njih, nazadnje pa delili usodo svojih rojakov pod nacističnim škornjem. Judje v Italiji Ozemlje Italije je bilo stoletja prežeto z judovsko prisotnostjo, saj lahko govorimo o eni najstarejših skupnosti v judovski diaspori. Gre za avtohtone Jude t. i. italijanskega obreda (Italkim), ki je skupaj z verskimi običaji nekakšen most med dvema velikima skupinama Judov – Sefardi in Aškenazi. Na Apeninskem polotoku zasledimo sicer Jude že v obdobju rimskega imperija. Govorili so različne judovsko-italijanske dialekte, imenovane tudi italqit. Ob koncu srednjega veka so se jim pridružili sefardski Judje, ki so se umikali s Pirenejskega polotoka in iz španskih posesti v južni Italiji. Judje Aškenazi, pripadniki judovstva predvsem iz srednje in vzhodne Evrope, so od poznega srednjega veka živeli na severu Apeninskega polotoka. Judovske skupnosti so bile že pred prvo svetovno vojno dobro vključene v italijansko družbo. Leta 1902 najdemo med italijanskimi senatorji šest pripadnikov judovske vere, do prihoda fašizma na oblast pa se je njihovo število povečalo na 19. Kraljevina Italija je že leta 1905 dobila prvega judovskega predsednika vlade, to je postal Alessandro Fortis. Italijanski antisemitizem V Italiji se je stoletja ohranjal stari, srednjeveški, versko pogojeni antijudaizem, ki je bil precej daleč od antisemitizma. Še najbolj strupeno protisemitski je bil časnik Vita Italiana, ki ga je urejal Giovanni Preziosi, znan kot goreč antisemit. Po popisu prebivalstva iz leta 1931 je v Italiji živelo približno 45.000 Judov, kar je predstavljalo le okrog promil prebivalstva. Več kot dve tretjini jih je pripadalo srednjemu sloju, ukvarjali so se predvsem s trgovino in bančništvom, veliko pa jih najdemo tudi v svobodnih po-klicih. Italijanski Judje so bili močno vpeti v italijansko družbo, tako kot v nobeni drugi evropski državi, zato so se začeli oddaljevati od judovskih skupnosti. Vedno več je bilo mešanih zakonov in spreobrnitev v katoliško vero. Med antisemiti je sicer pogosto krožila krilatica, da Judje nadzorujejo številna območja v državi. Italijanska družba tedaj še ni bila dovzetna za rastoči antisemitizem, ki je divjal po srednji in vzhodni Evropi. V političnem smislu so bili italijanski Judje organizirani praktično v vseh političnih strankah. Nemalo jih je sodelovalo pri ustanovitvi fašistične stranke marca 1919 v Milanu. Fašiste so finančno podprli tudi številni judovski industrialci in trgovci, ki so ravnali kot številni drugi Italijani. Nasploh so se Judje v Italiji vedli kot »pravi« Italijani in so hkrati vedno znova izkazovali svojo navezanost na domovino in narodne vrednote. Tudi Mussolini ob prevzemu oblasti v Italiji jeseni 1922 nikakor ni bil antisemit in še vedno v zvezi z Margherito Grassini Sarfatti, ljubico judovskega rodu. Zaostrovanje odnosa do Judov Razmere so se spremenile sredi tridesetih let, ko so v Italijo pred nacizmom pribežali judovski begunci iz srednje Evrope. Pri tem je šlo pogosto le za postanek na poti proti obljubljeni deželi – Palestini, toda v fašistični Italiji je obstajala bojazen pred vsakršno različnostjo in drugačnostjo. Od vse rasne teorije t. i. znanstvenikov so nekateri Italijani sprejemali predvsem tisti del, ki je govoril o njihovi večvrednosti, ker je upravičeval italijansko zagledanost vase. V glavnem niti niso razumeli, zakaj naj bi Judje predstavljali nevarnost za italijansko družbo in državo. Italijanski Judje so bili fašizmu precej naklonjeni oziroma so imeli do njega vsaj nevtralen odnos; izrazito so ga podpirali predvsem višji sloji in bogatejši Judje. Tudi fašistični režim je imel to pred očmi, ne nazadnje je pri pohodu na Rim oktobra 1922 sodelovalo 350 italijanskih Judov. Duče se je zavedal njihovega pomena za fašistično gibanje in je že leta 1920 izjavil: »V Italiji ne bomo izvajali absolutno nobene razlike med Judi in Nejudi. Na vseh področjih, na verskem, na političnem, na vojaškem, na gospodarskem, skratka povsod, imajo italijanski Judje novi Sion na teh naših čudovitih tleh.« Toda hkrati je fašizem v tridesetih letih preraščal zgolj doktrino in prehajal v religiozno pojmovanje življenja, kot ga je označil sam Mussolini. Zavezništvo z nacisti Po italijanskem napadu na Etiopijo leta 1935 in sankcijah, ki jih je uvedlo Društvo narodov, se je italijanska zunanja politika, ki jo je vodil Galeazzo Ciano, Mussolinijev zet, začela zbliževati z nacistično Nemčijo, slednja pa je vodila nepopustljivo protijudovsko politiko. Duče se je tako odločil, da je napočil pravi trenutek za izločitev Judov iz italijanske družbe. Močna antisemitska propaganda se je v italijanskem tisku začela spomladi 1937. Pri tem je prednjačil režimski časnik Regime fascista, ki ga je urejal ekstremist Roberto Farinacci, v Julijski krajini mu je sledil prav tako protijudovski tržaški Il Piccolo. Večji del javnosti je temu tiho nasprotoval, antisemitsko nastrojena manjšina pa je kazala navdušenje. Hkrati je Nemčija kot potrditev zavezništva z Italijo zahtevala njeno uskladitev z nacistično ideologijo. Rasel je vpliv Mussolinijevega kroga, v katerem je bilo veliko prepričanih zagovornikov sodelovanja z nacistično Nemčijo. T. i. italijanski državni antisemitizem, kot so si ga predstavljali fašistični veljaki, naj bi bil drugačen od nemškega, brez brutalnega preganjanja. Kot cilj so si fašisti preprosto predstavljali odstranitev Judov iz države, vendar brez jasnih ciljev, kako to doseči. Toda preveč ceneno bi bilo začetek protijudovske gonje v Italiji prevaliti na nemške zaveznike in hkrati pozabiti, da je ukaz prišel od samega dučeja, ki se je odločil za pregon na temelju biološkega rasizma. Začetek v Trstu Začetnim protijudovskim ukrepom so oktobra 1938 sledili drugi, mnogo hujši. Septembra 1938 se je Mussolini odpravil na obhod po severovzhodu države, ki je trajal od 18. do 26. septembra. Na Velikem trgu v Trstu se je prvega dne zbrala množica, pred katero je duče v ognjevitem govoru oznanil, da so v Italiji začeli veljati rasni zakoni, ki zadevajo Jude, in potrebo po njihovi izključitvi iz javnega življenja. Zanje je namreč izjavil, da niso Italijani in da ne spadajo mednje. Zbrana množica je govor sprejela z ovacijami, tako kot vse takratne novice, pospremljene z državno propagando. Za dučeja je torej Trst postal »osrednja periferija«, če uporabimo besede tržaške zgodovinarke Silve Bon, osrednje prizorišče dogajanja, ki so ga že nekaj mesecev pripravljali napadi najbolj izpostavljenih italijanskih rasnih antisemitov. Prav oni so predložili Trst kot idealno mesto in prizorišče ostrega udara proti Judom v državi, ki naj bi pripravljali »judovsko zaroto«. Pri tem so kot izgovor uporabili predstavništva velikih tujih družb s sedežem v Trstu, predvsem bank in zavarovalnic. Njihov protijudovski bes se je obregnil tudi ob tržaško krajevno politiko in gospodarstvo, ki naj bi bila preveč povezana z Judi. V Trstu je Enrico Paolo Salem, sicer po rodu mešan Jud, leta 1933 postal župan mesta. Prehodil je značilno pot italijanskega iredentista, prostovoljca v prvi svetovni vojni in fašista od leta 1921. Pri tem ga pripadnost judovstvu ni ovirala pri političnem in gospodarskem vzponu vse do sprejema protijudovske zakonodaje leta 1938. Fašistična definicija judovstva Podobno kot nacistična je fašistična definicija judovstva temeljila na rasni podlagi. Za ugotavljanje judovstva posamezne osebe so fašisti vzeli judovski izvor staršev, za razliko od nacistov, ki so to preverjali že pri starih starših. V italijanskem fašističnem režimu je tako za Juda veljal, kdor je imel judovskega očeta in judovsko mater, ne glede na to, ali je bil tudi sam judovske vere ali ne. Prav tako so za Juda označili tistega, ki je imel judovskega očeta in neitalijansko mater, ter osebo, ki je izvirala iz mešanega zakona, v katerem je bil eden od staršev italijanski Jud, pri tem pa je tudi sam pripadal judovski veri. Toda v nasprotju z nemško rasno zakonodajo italijanska ni poznala različnih kategorij »mešancev«, temveč je oseba lahko bila samo »judovske« ali »arijske« rase. Od septembra 1938 do poletja 1943 je bilo okrog 51.000 prebivalcev Italije uvrščenih med pripadnike »judovske rase«. Fašistične oblasti so jih sicer preganjale in jim kratile človekove pravice, vendar zatiranje v glavnem ni vključevalo fizičnega nasilja. To je tudi temeljna razlika z nacistično Nemčijo, ki je praktično od vsega začetka nad Judi izvajala nasilje, to pa se je samo še stopnjevalo. Epilog Po italijanskih deželah, ki jih je po kapitulaciji Italije septembra 1943 zasedla nemška vojska, se je začel pravi lov na Jude. Nemci so iz Kraljevine Italije deportirali 7.495 Judov, od katerih se jih je domov vrnilo samo 610. Tem judovskim žrtvam moramo prišteti še pobite v različnih represalijah. Samo iz Trsta je bilo med holokavstom odpeljanih okrog 700 Judov, kar je predstavljalo približno desetino vseh deportiranih iz Italije. Vrnilo se jih je le 19, predvsem Judinj. To primerjalno predstavlja podobno strašno uničenje kot med goriškimi Judi. Po drugi strani se je prav zaradi svoje predvojne številčnosti judovska skupnost v Trstu po letu 1945 lahko obnovila in je danes pomembno judovsko središče v italijansko-slovenskem mejnem prostoru. Ne nazadnje tržaški rabin pokriva tudi celotno Slovenijo. Renato Podbersič ml.

Judje – sotrpini primorskih Slovencev

Judje – sotrpini primorskih Slovencev

Judje v Italiji

K Brezmadežni

Matej Metlikovič, slikar svetlobe

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.