Jugoslavija za sedmimi gorami

V Sloveniji se krepi (in z javnimi sredstvi na debelo financira) jugonostalgija, ki ima tri pojavne oblike: elitistično (zaščita ugleda in dobrega imena pripadnikov partijske nomenklature), državotvorno (socialistični državotvorni projekt bratstva in edinstva je bil uspešen, morda ne na celotnem teritoriju nekdanje države, ampak vsaj v Sloveniji, ki je postala Jugoslavija v malem) ter dediščino neuvrščenih in s tem politiko do globalnega Juga (Jugoslavija kot ugledna država). Mehanizmi, ki krepijo sedanjo jugonostalgijo, so tesno povezani s slovensko tranzicijo. Ob nastanku Slovenije so bile prioritete: pozabiti na disfunkcionalno državo in nedelujoče gospodarstvo, izvesti korenite reforme, pridobiti lastno državnost ter imeti delujoče gospodarstvo. Zaradi tega je nastal vakuum o dediščini samoupravnega socializma. Krivdo za ekonomsko in socialno ceno preoblikovanja gospodarstva je v javnem diskurzu »prevzel« kapitalizem ter sčasoma plebiscitna odločitev Slovencev. S časovno distanco pravljično slikajo bivšo državo in samoupravni socializem, zato si poglejmo, kako so vodilni slovenski komunisti aprila 1988 videli stanje Slovenije in samoupravnega socializma. Zakaj nostalgija? Novembra 2025 sem se v okviru konvencije ASEEES – združenja strokovnjakov za evropske in evroazijske študije – v Washingtonu udeležil srečanja ene izmed skupin udeležencev konvencije Novega jugoslovanskega društva. Zbralo se je približno sedemdeset udeležencev, večinoma iz Srbije in Bosne, pa tudi iz Hrvaške in Slovenije, seveda pa tudi t. i. »Jugoslovani po srcu« iz širnega sveta. Prisotni ameriški strokovnjaki so pričakovali strokovno razpravo o najnovejših raziskovalnih trendih, namesto tega pa so bili soočeni z nagovorom, v katerem je bilo slišati, da gre za nekakšno jedro, bodoči centralni komite, ki se bo vrnil »domov« in tam »znova prevzel« oblast. Zastavljam si vprašanje: ali nasilniki že brusijo mačete in kose ter loščijo kopita pušk svojih prednikov za vnovični prevzem oblasti? Tovrstni raziskovalci – financirani iz javnih sredstev za svoje raziskovalno delo in potovanja po svetu – nastopajo izrazito politično in pristransko. Po najboljših močeh si prizadevajo Jugoslavijo prikazati kot gospodarski, družbeni in kulturni čudež, medtem ko imajo do kraljevske Jugoslavije izrazito negativno stališče. Nasilje in represijo sistematično relativizirajo ali celo zanikajo: kršitev človekovih pravic naj skorajda ne bi bilo. Če so že bile, potem so bile le na začetku – in še to naj bi bilo opravičljivo zaradi spopadov s »fašisti«, razumljenimi v stalinističnem, vkp(b)-jevskem pomenu. Priznajo sicer nekaj osebnega maščevanja: odvzeme svobode, spolne nedotakljivosti, premoženja in življenja, a to ni bistveno. Prav tako je sprejemljiva sistematična dehumanizacija pobitih ter prikrivanje in relativizacija storjenega, vse v nasprotju z evropskim moralnim kodeksom. Raziskovalci s takšnim ideološkim filtrom menijo, da je dopustno analizirati zgolj represijo, ki so jo komunisti izvajali nad lastnimi tovariši, denimo z internacijami na Golem otoku. Sadistično izživljanje nad ljudmi poskušajo opravičevati z domnevnimi geostrateškimi okoliščinami. Biti prijatelj ljudem s takšno mentalno formo je nevarno, ker prej ali slej pride do noči dolgih nožev. Volilna zmaga aprila 2022 je ponudila zgodovinsko priložnost za vrtenje časa nazaj, za vračanje »v stare dobre čase«. Rezultati so vidni. Tudi zaradi tega je smiseln vpogled v partijske analize iz leta 1988, ki se bistveno razlikujejo od domišljijsko-distopičnega prikazovanja stanja v Jugoslaviji. Sestanek slovenskih in »zveznih« komunistov 14. aprila 1988 je bil v Beogradu sestanek slovenskega političnega vodstva s člani Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije. Slovensko stran so zastopali France Popit, predsednik Predsedstva SRS, Milan Kučan, predsednik Predsedstva CK ZKS, Andrej Marinc, Janez Stanovnik, Dušan Šinigoj in Jože Smole. Sestanek so zaznamovale javne napetosti, ki so bile posledica učinkov protiinflacijske politike in ekonomskih ukrepov Zveznega izvršnega sveta – povedano preprosto: visoka inflacija in realno nižanje kupne moči prebivalstva. Javna manifestacija teh napetosti je bil govor Franceta Popita na podelitvi Kidričevih nagrad 11. aprila 1988. V govoru je ocenil, da »rušilna kriza že predolgo traja«. Napadel je kreatorje sistemskih rešitev in oblikovalcev ekonomske politike v Beogradu. Snovalci naj bi pripravljali ukrepe v nasprotju z načeli socialističnega samoupravljanja. Popit se je zavzel za jugoslovanskim razmeram »prirejeno perestrojko, ko bomo pogledali resnici v obraz, priznali napake v vodenju tekoče in razvojne ekonomske politike, zavrgli preostale dogme«. Neobičajen govor za pogoje demokratičnega socializma. Gre za javno distanciranje od nepriljubljenih ukrepov, zaradi katerih se je zniževala kupna moč prebivalstva. To je najedalo legitimnost komunistične partije oziroma, z besedami Milana Kučana, mobilizacijsko sposobnost partije. Delovni ljudje namreč niso bili več slepo pripravljeni slediti politikom, ki so jim zniževali življenjski standard in ustvarjali občutek brezperspektivnosti, čeprav so bili indoktrinirani v socialističnem samoupravnem sistemu. Prazen lonec je pač prazen lonec. Popitovo pritoževanje Uvodni referat slovenskih komunistov je podal prvi med enakimi. Popit se je pritožil nad koordiniranimi napadi iz Beograda na slovensko komunistično vodstvo. Zavrnil je očitke, da Slovenija nasprotuje stroškom za obrambo države in da teži k separatizmu ter da slovensko politično vodstvo ravna iz nacionalnega egoizma, torej v obrambo svojega privilegiranega položaja. Popit je menil, da gre za navadno zavist, ki se krepi zaradi težkega finančnega položaja v Jugoslaviji, na ravni vojske pa zaradi slovenskega nasprotovanja nerealnemu načrtovanju generalov v Jugoslovanski ljudski armadi. Z drugimi besedami, ko se je civilna oblast morala soočati z rezanjem stroškov za splošno potrošnjo, so v vojski načrtovali vrsto dragih projektov, recimo razvoj domačega supersoničnega letala. Popit je ugotavljal, da ni dialoga, da ljudje v Beogradu ne slišijo. Osebno je bil prizadet, ker so slovenske komuniste napadali po medijih in jih portretirali kot razlog za padanje življenjskega standarda po Jugoslaviji, medtem ko se v Sloveniji dobro živi. Zaradi sistematične kampanje, utemeljene na zavisti, se je krepila odbojnost proti vsemu, kar je prihajalo iz Slovenije, tudi politične ideje in politiki. Šinigoj o stagnaciji slovenskega gospodarstva Bolj podrobno je o gospodarski krizi govoril slovenski republiški sekretar za gospodarstvo Dušan Šinigoj, ki je predstavil analize in ob tem podvomil v uradne državne statistične podatke. Opozoril je na problematično metodologijo statističnih ocen ter na možne manipulacije. Šinigoj je ocenil, da slovensko gospodarstvo stagnira, tendence v industriji kot v celotnem slovenskem gospodarstvu pa so dramatično negativne. Visoke stopnje odpisov so kazale na iztrošenost industrijske opreme ter na pospešeno zaostajanje za tujino, kar je dodatno slabšalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Poraba električne energije na enoto proizvoda je bila kar trikrat višja kot v partnerskih državah. Resen problem je bilo tudi samoupravljanje, zlasti njegova ekstenzivnost in neustrezna kadrovska struktura, saj je bil delež nekvalificiranih delavcev zelo visok. Za ohranitev konkurenčnosti v mednarodnem okolju je bilo nujno tehnološko prestrukturiranje, za kar pa sta bila potrebna kapital in znanje. Tega pa ni bilo pričakovati zaradi padajoče akumulacije in rastočega prispevka v sklad nerazvitih. Šinigoj je navedel, da Slovenija plača 30 % bruto akumulacije v sklad. Zaradi navedenega Slovenija vse bolj zaostaja za sosednjimi državami in mejnimi regijami, kar postaja zaradi mobilnosti prebivalstva tudi politični problem: v zadnjih desetih letih se je bruto domači proizvod v Furlaniji - Julijski krajini povečal za 50 %, v Sloveniji pa stagniral. Boj z inflacijo je imel dvorezen učinek. Zaradi protiinflacijskih ukrepov so nastale velike izgube za slovensko gospodarstvo, čeprav so se podjetja obnašala racionalno; niso želela proizvajati izdelkov z visoko izgubo, zato je prihajalo do pomanjkanja osnovnih dobrin, na primer detergentov. Še bolj bizaren primer je bil, da je bila predpisana cena mlečnih izdelkov nižja od osnovne surovine – mleka. Na drugi strani pa se je nižal standard delavcev. Za leto 1988 je bil načrtovan padec osebnih dohodkov za 10 %, a je že v februarju 1988 dosegel stopnjo – 25 % na letni ravni. Delovne organizacije so morale same odločati, katere obveznosti bodo poravnale: na primer, ali bodo v lekarnah izplačali plače zaposlenim ali nabavili zdravila. Kučan o padanju »mobilizacijskega momenta« Nezadovoljstvo je slovenska komunistična oblast poskušala omiliti s krepitvijo socialnih programov in odlaganjem investicij v cestno infrastrukturo. Šinigoj je kot realno možnost napovedal ustavitev del na predoru Karavanke in odstop od programa transjugoslovanske avtoceste. A kljub temu so ostale plače previsoke glede na stanje gospodarstva, računale pa so se v nemških markah, saj je bilo računanje v uradni valuti z vidika posameznika absurd. Jože Mencinger je tako decembra 1990 predlagal njihovo znižanje s 750 DM na 400 DM; no, morda bi lahko bile v Sloveniji okoli 500 DM. Argument: neizprosna finančna realnost. Padanje življenjskega standarda je rušilo ugled partije pri ljudeh – Milan Kučan to označi za padanja mobilizacijskega momenta. Stanje pa je spravljalo partijske veljake v osebno zadrego. Stane Dolanc je jadikoval, da v javnih govorih »ne moreš govoriti o perspektivi, ker je ne poznamo. Lahko govorimo samo še parole.« Želja po reprizi? To so bili ti »dobri stari časi«: gospodarska zaostalost, nizke plače, dileme direktorjev lekarn, ali izplačati plače farmacevtom ali nabaviti zdravila, ter dileme direktorjev podjetij, ali proizvajati izdelke po cenah, nižjih od stroškov surovin. Resnično »dobri stari časi«, ki jih danes pogrešajo otroci nomenklature, ki je razgrajevala samoupravni socializem in se z Beogradom borila za nadzor nad finančnimi viri v Sloveniji. Pripadniki nomenklature so se zavedali, da ljudje marsikaj odpustijo, ne pa tudi trajno padajočega standarda. Obstaja točka preloma. Vprašanje pa ostaja, ali si ljudje danes res želijo ponovnega preizkusa s samoupravnim socializmom.

Dostop do članka (47174)

Jugoslavija za sedmimi gorami

Jugoslavija za sedmimi gorami

Preganjanih 388 milijonov kristjanov

Vizionarska ohranjevalka kulturne dediščine

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.