V Sloveniji kot samostojni državi postaja vse bolj jasno, da sta za življenje v njej poleg volje, spoštovanja in odgovornosti, potrebna tudi znanje in izkušnje v njenem upravljanju. Zadnjih dveh odlik je pri nas malo, pogosto pa jih sploh ni. Če bi danes izvajali referendum kot leta 1990, se verjetno za samostojno slovensko državo ne bi odločila večina. Vsaj v Ljubljani ne. Ta postaja vse bolj belgrajski pašaluk. 

Do leta 1990 so slovensko kulturo obvladovali evropsko razgledani kulturniki in misleci. Jugoslovanstva v njej ni bilo veliko čutiti. Sedaj so na oblasti produkti vzgoje Titove Jugoslavije, ki so Evropo in svet spoznavali skozi oči in dojemanje Belgrada. Ne onega svetovljanskega in naprednega v najboljšem smislu besede, ampak samoupravno socialističnega, intelektualno omejenega, balkaniziranega. Tragedija. Ne znajo izvesti niti ene kulturne prireditve, posneti filma, da ne bi v njem nastopal nekdo, ki govori vseskozi samo srbsko. Ne hrvaško, makedonsko, bosansko …, zgolj in samo srbsko. Kot da smo dvojezični. V resnici nam sporočajo, da so oni naši »šefi«.

Ne znajo izvesti niti ene kulturne prireditve, posneti filma, da ne bi v njem nastopal nekdo, ki govori vseskozi samo srbsko.

Poslušajte in stmite v ministrico za kulturo! »Da te kap!« Ne izgubi priložnosti, da ne ponižuje vere in slovenstva, ne zamudi sekunde, da ne žali Cerkve … kje bi danes Slovenci bili, če ju ne bi imeli! Ukinila je muzej slovenske osamosvojitve, prepovedala spominski dan na žrtve komunizma. Več deset tisoč jih je bilo. Nič niso vredni. Te dni so v neko kostnico v Škofji Loki prepeljali 3000 v Kočevju umorjenih mučenikov. Sorodnikom niso dovolili pokopa na osrednjem ljubljanskem pokopališču, kjer bi morali čakati vstajenja. To je kultura slovenske Svobode! To je resnica slovenske demokracije! To je usoda slovenske osamosvojitve! To je slovenska realnost!

V začetku maja bo referendum o posebnih pokojninah za umetnike. 3200 evrov naj bi dobili mesečno. Za primerjavo: univerzitetni profesor ima dobrih 1000 manj. Seveda ni problem, če dobi socialno podporo, če je revež. Ni problem, če je res vrhunski slovenski umetnik, da živi in umre kot človek. To obstoječa zakonodaja dopušča in omogoča. Proti temu nihče ne protestira. Seveda ne gre za take umetnike, ampak za one, ki prejemajo nagrade za »umetniška« dela, ki žalijo verska čustva, moralo, slovensko zavest, ki so perverzna kot ona, ki se je dala fotografirati, kako doji psa. To je za njih vrhunska kultura. Ali pa če naredi v slovenski zastavi luknjo in skozi njo kaže svoj nosečniški trebuh. Te in take hočejo nagraditi. In temu demokrati nasprotujejo. Ne slovenski kulturi, ampak njenemu poniževanju in zaničevanju.

Demokrati ne nasprotujejo slovenski kulturi, ampak njenemu poniževanju in zaničevanju.

Če je takšna kultura, kakšno je šele ostalo? Sedanja slovenska vlada je ob svojem nastopu napovedala vse mogoče reforme. Od zdravstva, plač, pokojnin, šolstva … Reforma je v zgodovini vedno beseda, s katero vladarji in oblasti napovedujejo poslabšanje razmer. Tako je tudi sedaj. Vse, kar spremenijo, se pokaže kot padec na glavo. Če ne znaš, ne more biti drugače. Vladajo nam ljudje, ki doslej v življenju niso še nič naredili. Znajo samo obljubljati in reformirati. Kot Titov naslednik Edvard Kardelj, ki je učil stradati kravo, da bi dajala več mleka. Ko je krava poginila, je prijateljem tožil: »Kakšna nesreča, da je poginila! Pa še toliko poizkusov sem imel v načrtu!« Krava, v našem primeru ljudje, nismo vredni nič. Važne so njihove reforme. Pa če gre vse k vragu!

Politične neumnosti in groteske so naša državljanska realnost. Še huje je to, da so ljudje tako nemarni, da bodo to vlado mogoče ponovno izvolili. Ne, ker je dobra, ampak ker vrhunsko laže! Resnica ni nič, lažna in prazna obljuba vse.

Reforma je v zgodovini vedno beseda, s katero vladarji in oblasti napovedujejo poslabšanje razmer. Tako je tudi sedaj.

Slovenski politiki v parlamentu, ki po vsebini zaudarja po »štali«, pogosto uporabljajo besedo: »Lažeš!« Z lažjo se nismo osamosvojili. Zato vemo, kdo resnično laže!

Ko smo bili otroci, smo se zmerjali: »Lažeš, kradeš in uši imaš!« Slovenska politična realnost je neskončno slabša! Tragična!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2025).