Kljub vsem težavam, s katerimi se Južni Sudan, najmlajša država na svetu, spopada, je v zadnjih letih vse več optimizma in začel se je celo odpirati turizmu. Sam sem si že dolgo želel videti dolgoroge krave plemena Mundari, zato sem se namenil na potovanje iz Jube, južnosudanske prestolnice, vzdolž Nila do pašnikov te majhne etnične skupine.

Dobrodošel v Južnem Sudanu, deželi najvišjih ljudi na svetu in najlepših afriških manekenk.

»Dobrodošel v Južnem Sudanu, deželi najvišjih ljudi na svetu in najlepših afriških manekenk,« me je pozdravila ena redkih turističnih delavk v državi. »Gremo najprej v mojo pisarno!« Sedela je pod samostoječim panojem, ki ji je stalno padal na glavo. »Pisarna« ni bila njena, ampak domnevam, da si jo je izposodila od kakšnih znancev, da bi izpadla profesionalno. Povsod je namreč pisalo Špedicijsko podjetje Ave Maria in čistilka naju je prav sumničavo gledala. 

Ko sva uredila formalnosti glede popotovanja, me je »moja« ekipa odpeljala v mesto. Vozil je policist v civilu, s seboj smo imeli snemalca (»To je za promocijo agencije in južnosudanskega turizma na Tik Toku«), pridružil se nam je pripadnik plemena Mundari, sicer zaposlen v telekomunikacijskem podjetju, ona pa je razlagala o tem in onem in se pomenkovala s člani ekipe. »Verjamem, da bo do leta 2030 država čisto drugačna,« je razlagal snemalec. »Imamo vse, kar potrebujemo: delovne ljudi, naravne vire, lokacijo ... Jaz hočem postati najuspešnejši mladi podjetnik v državi!«

Otroci na kmetiji ob Nilu. Gradbeni material je pogosto trsje ali papirus. FOTO: Mitja Lavtar

S plakatov nas je spremljal predsednik države, ki se rad fotografira s klobukom. Na enih je državljane pozival, naj plačujejo davke, na drugih k spravi, na tretjih je predstavljal nove projekte. Zapeljali smo na ulico ministrstev in se približali mavzoleju Johna Garanga, ustanovnega očeta in prvega predsednika leta 2011 ustanovljene države, ki spada med najrevnejše države na svetu. Pred dvema tednoma sem bil v Burundiju, ki je podobno siromašen, a razlika je očitna. V Jubi se veliko gradi, povsod so žerjavi in gradbeni odri: Kitajci postavljajo novo bolnišnico, povratniki iz tujine gradijo nov hotel, vlada obnavlja cesto ... Na severu države namreč črpajo nafto in številne države in podjetja so zainteresirani za kos pogače.

Kdor pa si zaželi kos prave pogače, gre v južni del mesta na tržnico Konyo-Konyo. Sprehodili smo se med številnimi trgovci, ki ponujajo raznoliko, raznobarvno in poceni blago. »V katerem jeziku prodajajo?« sem vprašal. »V arabščini. Naš prvi jezik je arabščina, čeprav si vlada prizadeva, da bi to postala angleščina. Dolgo smo bili skupaj s (severnim) Sudanom, ki govori arabsko.« 

Vera je bila tudi eden od razlogov za razdelitev nekoč največje afriške države.

Vera je bila tudi eden od razlogov za razdelitev nekoč največje afriške države. Sever je bil muslimanski, jug pa krščanski. Nasmehnil sem se velikemu plakatu – reklami za protestantsko cerkev, ki jo vodi apostol Mohamed – tukaj arabsko govoreči Mohamed vodi krščansko cerkev. Po nakupovalnem obhodu smo posedli na plastične stole ob cesti in naročili kavo. Domačini jo pripravljajo z ingverjevim prahom in ščepcem drugih začimb in je zares okusna.

Zraven je bila stojnica, na kateri je mično dekle ponujalo storitev tiskanja. Naši fantje so se hitro zagreli in ogovorili njeno mater: »Koliko krav hočete za svojo čedno hčerko?« »Zakaj pa krav?« sem se pozanimal. »Saj smo vendar sredi Jube!« »Juba je v zadnjih letih zares zrasla, uradno ima okrog pol milijona, neuradno še veliko več ljudi. A večina prišlekov je močno povezanih s svojimi vasmi. Tam imajo družino, tja pošiljajo denar, tam imajo svoje krave. Tako se poročne transakcije še vedno izvajajo v kravah,« je razložil voznik. 

Sosedovi kravi z najdaljšimi rogovi, ki bosta zaželena dota. FOTO: Mitja Lavtar

Zvečer sem se nastanil v hotelu na bregu Nila in se pomešal med pretežno bele delavce OZN-a, Rdečega križa, USAID-a in drugih mednarodnih in humanitarnih organizacij. Pili smo pivo in opazovali tok reke, sredi katere je kot nalašč pred enim najboljših hotelov v mestu nasedla ladja. Takoj za visoko ograjo so se v reki škropili otroci, ženske pa so gole prale perilo in pogledi moških na terasi so nenavadno pogosto drseli v levo.

K plemenu Mundari

V Južnem Sudanu živi 64 etničnih skupin, večina od njih govori svoj jezik. Mundari so manjše pleme, ki spada v skupino Karo. Preživljajo se z živinorejo in poljedelstvom, živijo pa na območju vasi Terekeka, kamor smo bili namenjeni. In to na šolsko ekskurzijo! »Kam greste?« »Na šolsko ekskurzijo, gospod.« Policist me je premeril, nisem bil videti kot tipični šolar iz Jube. »Na šolsko ekskurzijo?« »Ja, gospod.« »To bo 4000.« Plačali smo podkupnino v južnosudanskih funtih in nadaljevali pot. Ko se voziš po Afriki, te policisti pogosto ustavljajo pod pretvezo prekrškov in zahtevajo denar. Ne v Južnem Sudanu. Tukaj te policisti preprosto ustavijo in samo iztegnejo roko. Če si poleg tega zares kaj ušpičil ali če recimo prevažaš belca, se znesek multiplicira. Korupcija je v tej mladi državi vseprisotna.

Med kravami zakurijo, da odženejo mrčes. FOTO: Mitja Lavtar 

Zapuščali smo severni del Jube, novi del mesta, kamor se je priselilo ogromno ljudi, ki živijo v barakah. Ko smo se izvili iz objema prašnega in hrupnega mesta, so mojo pozornost vzbudile številne prazne lesene hiše ob cesti. »Ljudje si rezervirajo parcele. Prideš, postaviš konstrukcijo brez sten in s streho. Ko bo vlada legalizirala to območje, bo parcela tvoja,« je razložil naš predstavnik plemena Mundari. »Zdaj imamo še kakšno uro vožnje, pa bomo pri nas.« Snemalec je lovil tipične prizore ob cesti: moške, ki z motorji vozijo oglje iz območja kadečih se kop, koze, ki se pasejo ob cesti, zgorelo vozilo (»Včeraj štirje mrtvi.«), koničast hrib v daljavi, domačinko z otroki, ki čakajo prevoz ...

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.