Prvič po običajni jadralski poti proti zahodu, drugič si je za izziv izbral obratno smer, tudi zato, da bi videl druge otoke, tretjič pa je bila pot po oceanih še malo bolj razvejana, Skokica ga je namreč vodila do Islandije in Grenlandije na severu ter do Tasmanije in juga Afrike na jugu. V viharnih morjih je objadral vse tri najjužnejše rte. O jadranju okrog sveta je napisal tri knjige: Z vetrom (2008), Proti soncu (2012) in Veliki trije (2018).

Z jadrnico, ki jo je po svoji drugi ljubezni poimenoval Skokica, je v 12 letih trikrat obkrožil svet.

Leta 2023 sta z Dušanom Nemcem kot prva Slovenca prejadrala Severozahodni prehod, pot čez Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike, kjer sta se morala izogibati ledenim ploskvam in kitom, o čemer lahko beremo v potopisu Z jadrnico čez Arktiko: Od Grenlandije do Aljaske (2024). Miran Tepeš med jadranjem organizira križarjenja, svoje podvige pa si financira tudi z jadralnimi tečaji. Na jadranju so se mu občasno pridružili tudi družinski člani. Načrtovanje jadralskih poti pa mora usklajevati tudi s tekmami smučarskih skokov.

Kdaj ste se zaljubili v jadranje?

Kot otrok sem bil s starši pogosto na morju, imeli smo majhen čoln, s katerim sem raziskoval bližnje zalive. Jadranje sem najprej spoznal na deski v svojih osnovnošolskih letih. Takrat je postajalo deskanje priljubljeno. Z večjimi jadrnicami pa sem se srečal v srednji šoli. Oče mojega sošolca Janija je hodil na regate in včasih, ko mu je manjkal član posadke, sva se mu pridružila. Bilo mi je všeč, zato sem to vse pogosteje počel. 

Ko sem pri skokih zaslužil prvi pravi denar, sem ga vložil v nakup lupine za jadrnico, ki jo je takrat izdeloval Elan. Potem pa sem jo dokončal sam in tako pred 40 leti prišel do svoje prve jadrnice. Na njej smo z družino preživljali vse dopuste. S prvo jadrnico sem jadral samo po Jadranu, po 19 letih pa sem jo prodal, ker sem potreboval večjo. Z drugo sem si začel širiti obzorja. Najprej sem šel po Sredozemlju, potem pa dlje po svetu.

Na Beringovem morju se je pokvaril avtopilot, zato je bilo treba dan in noč krmariti ročno, kar je bila velika preizkušnja volje in vztrajnosti. FOTO: osebni arhiv

Torej ste si prvo jadrnico sami zgradili. Kako pa ste se naučili, kako se kaj naredi na jadrnici?

Sproti. Kot otrok sem se ukvarjal tudi z modelarstvom, vedno sem kaj sestavljal in poskušal kaj narediti. Bral sem navodila, poskusil in se sproti učil. Tako je bilo pri prvi jadrnici, potem pa podobno tudi pri drugi in tretji. Kot pri hiši se tudi pri jadrnici nenehno kaj kvari in si prisiljen, da se naučiš, kako popraviti. Ali pa pridejo mojstri in jih gledaš, kako kaj naredijo, naslednjič pa poskušaš sam. Življenje te prisili.

Kaj vas žene, da se podajate na tako dolga potovanja?

Jadranje me veseli in tega veselja še nisem izgubil. Z jadrnico se odklopim od hitrega sveta, sem v stiku z naravo in vidim veliko lepih krajev, veliko več sveta, kot bi ga sicer. Velika mesta me ne zanimajo, rad sem v naravi. Ko se ustavim in grem na kopno, splezam na kakšen hrib, tečem ob obali, grem v notranjost, peš, s kolesom, najetim avtom ali javnim prevozom. Potujem že od nekdaj rad, tudi službo imam tako, da veliko potujem in me to ne utruja preveč.

Z jadrnico se odklopim od hitrega sveta, sem v stiku z naravo in vidim veliko lepih krajev, veliko več sveta, kot bi ga sicer.

Kako pa izbirate sojadralce?

Zelo različno. Včasih gre z mano družina, čeprav zdaj vse manjkrat. Na regate grem s prijatelji in včasih gremo potem skupaj tudi jadrat po daljših poteh. Potovanja po svetu so povezana tudi s stroški, zato organiziram tečaje jadranja in križarjenja. Ljudje, ki pridejo na jadrnico, plačajo in s tem si delno povrnem stroške poti, da družinski proračun ne trpi preveč. Ko pa nimam ekipe ali pa si želim kam iti sam, jadram sam. Kar nekajkrat sem po oceanih jadral sam.

Kaj je težje: samotno jadranje ali usklajevanje z drugimi na krovu?

Gotovo je zabavneje in varneje, če je še kdo zraven na jadrnici. Včasih pa mi ustreza biti sam.

Kiti se Skokice ne bojijo, okoli nje se brezskrbno igrajo. FOTO: osebni arhiv

Enkrat ste samotno potovanje tudi prekinili in šli namesto v Avstralijo proti Maleziji in domov.

Včasih se načrti tudi spremenijo. Že zaradi varnosti se moraš prilagajati vremenu in raznim drugim okoliščinam. Včasih se kaj pokvari in moraš popravljati, zato ne moreš jadrati po načrtovani poti, ampak jo prilagodiš. Vedno se zgodi kaj nepredvidljivega, kar v bistvu potovanje popestri.

Ko greš na avanturo, lahko pričakuješ, da ne bosta vedno sonce in mirno morje. V to grem s ciljem in se pripravim, da bi mi ga uspelo doseči. Vedno sem ciljno usmerjen. Lahko se zgodi marsikaj, vendar na pot ne grem, da bom jamral, ampak da bom kaj doživel. Za to si je treba prizadevati in včasih tudi kaj potrpeti. Na teh poteh je velika večina doživetij lepih, včasih pa pridejo tudi kakšna težja, zaradi katerih lepe trenutke še bolj cenim.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.