Košenjak, s 1522 metri najvišji vrh Kozjaka, leži severno od Dravograda na meji z Avstrijo. Po grebenu Kozjaka, gozdnatega hribovja, poteka meja med državama, ki tako teče tudi čez vrh Košenjak. Kozjak se na avstrijski strani navezuje dalje na višje gore, na slovenski strani pa se spušča v Dravsko dolino. Le malo ljudi od drugod zaide sem, na Koroško, da bi obiskali visoki Košenjak. Med domačini pa je zelo priljubljen vrh. Mnogi mu naklanjamo svoj čas in energijo in ga z veseljem redno obiskujemo.

Nevidne, a občutljive divje kure

Ime Košenjak ni izmišljeno kar tako, saj se ponekod po Kozjaku razprostirajo obsežni gorski travniki – košenice. Te so še posebej čudovite v spomladanskem in poletnem času, saj kar žarijo v mehki živo zeleni barvi. Ime pa naj bi bilo povezano tudi s kokošjo, a ne ravno z navadno domačo kokošjo, temveč z divjim petelinom in ruševcem. V gozdovih Košenjaka sta namreč našla svoje domovanje. Te živali nam le redko pridejo pred oči, saj so zelo plahe, v času paritve pa jih je mogoče v zgodnjih jutranjih urah slišati. Prav zaradi teh dveh redkih in ogroženih ptic – še posebej ogrožen je divji petelin – je treba območje Košenjaka ohranjati v prvobitni obliki. Po ocenah naj bi tu živelo približno deset samcev divjega petelina. Te živali so zelo občutljive na hrup in druge motnje, zato se moramo strogo držati pohodnih poti in se gibati potihoma.

V gozdovih Košenjaka sta divji petelin in ruševec našla svoje domovanje.

Kako na vrh?

Do vrha Košenjaka je mogoče priti le peš. Pohod lahko začnemo že v precej oddaljenem Dravogradu, od koder nas planinska pot vodi skozi mogočne gozdove in čez travnike ob samotnih kmetijah. Pot, na kateri moramo premagati več kot 1100 metrov višinske razlike, nam vzame vsaj tri ure v eno smer. Sami se raje odločamo za začetek poti pri Planinskem domu Košenjak, ki leži precej višje, na 1166 metrih. Včasih pohod začnemo pri nekoliko bolj oddaljeni cerkvi Janeza Krstnika na Ojstrici. Vse poti so lepo označene.

Ena izmed redkih še ohranjenih, nekoč tipičnih domačij. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Če startamo pri cerkvi Janeza Krstnika, poteka pohod do planinskega doma po makadamski cesti, nato pa preidemo v gozd na ožjo in strmejšo pohodno pot. Nam je najljubši pohod od planinskega doma. Pa ne zato, ker je najkrajši in za vzpon potrebujemo le slabo uro, temveč zato, ker je ta del poti najlepši. Vse do vrha vodi skozi mogočen gozd, zato nas pomanjkanje razgleda sploh ne moti. Lahko se odločimo tudi za krožno pot. Slabih deset minut hoje od planinskega doma proti vrhu se pot razcepi. Mi običajno izberemo levo pot za vzpon na vrh, z njega pa sestopamo po desni. V zgodnjem poletju je tam precej borovnic, najde pa se tudi kakšna brusnica. Ob poti na Košenjak ali ob vrnitvi z njega je postanek pri Planinskem domu na Košenjaku, kjer oskrbniki skrbijo za odlično domačo jedačo, prav prijeten.

Sam vrh Košenjaka je porasel in neizrazit, a se vseeno splača povzpeti nanj. Že nekaj metrov pod njim opazimo mogočen lesen kip ter njemu podobne klopi in mizo. Nekaj podobnih kipov lahko vidimo tudi pri cerkvi Janeza Krstnika in pri osnovni šoli na Ojstrici. Z najvišjega vrha Kozjaka se proti zahodu razprostira čudovit razgled na mogočne vrhove Alp, preostale smeri pa so zaprte z gozdom.

Z najvišjega vrha Kozjaka se proti zahodu razprostira čudovit razgled na mogočne vrhove Alp.

Po poti graničarjev

Na vrhu stoji kozolček, tu sta seveda tudi vpisna knjiga in žig. Na sredini med kipom, klopmi in kozolcem pa stoji mogočen mejnik med Slovenijo in Avstrijo. Manjši mejniki so tudi po vsem grebenu in še vedno nakazujejo točno mejo med državama. Nekoč so po poti, ki vodi po vrhu Kozjaka, hodili graničarji nekdanje Jugoslavije. Še zdaj so vidni zanimivi, čeprav za naravo ne najprijaznejši »spominki«. Vojaki so namreč na debla dreves vrezovali števila dni, ki so jih ločila od konca služenja vojske. Lahko si predstavljamo, da so bili hladni zimski dnevi za mlade vojake, še posebej za tiste iz toplih predelov Jugoslavije, hudo neprijetna izkušnja. Morda pa sta marsikomu vrh Košenjak in čudovita narava ostala v lepem spominu.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.