Lucija Marija je ob svojem rojstvu 10. septembra 2011 razveselila svoje tri starejše sestre. »Kakšno radost in srečo si prinesla v našo družino, kakšno veselje je bilo bivati s teboj!« so ji starši in sestre zapisali v slovo. Vzdevek Lučka se je deklici zelo dobro podal.

Ko je 1. septembra 2017 šla v prvi razred, je rekla, da ima dva najlepša dneva v življenju: ko gre v šolo in ko bo šla v nebesa. Nihče si ni mislil, da bo ta dan prišel tako hitro in nenadoma.

Objava Lučkine mame Barbare Kastelec na Facebooku iz dne, ko je šla Lučka prvič v šolo

Razveseljevala je svojo družino

Lučka si je želela postati glasbenica, redno in veliko je vadila klavir, rada je kuhala, oboževala je rožmarin in se navduševala nad dišečimi vrtnicami na vrtu. Svoje bližnje je razveseljevala z drobnimi pozornostmi. Pametna ura bi pokazala, da je s prinašanjem priboljškov staršem in sestram v prvo nadstropje naredila veliko kilometrov, pravijo njeni domači. V nasprotju z večino najstnikov si Lucija ni želela pametnega telefona, saj ni želela izgubljati časa. Veselila se je birme in romanja v Rim, zaradi česar se je učila italijanščino. Odslej bo govorila nebeške in angelske jezike, predvsem pa jezik ljubezni, njene nove domovine, nebes. Morda pa bo po italijansko poklepetala z Dominikom Saviem, mladim italijanskim svetnikom, ki je tako kot Lucija zelo mlad odšel v večnost. 

Redno je molila in prejemala zakramente

V zadnjem letu je Lucija Marija še posebej redno in zvesto molila. Med tednom si je zjutraj vsak dan nastavila budilko 20 minut prej, da je lahko dan začela z molitvijo. Molila je tiho, rada se je umaknila v kak miren, skrit kotiček.

Največkrat je molila v svoji postelji. Stene ob vzglavju si je polepila s spodbudnimi mislimi:

• »Jutra so lepša, če se pogovarjaš z Bogom.«
• »Kadar sta moja in Božja volja usklajeni, ni ničesar, kar bi me ustavilo na tem svetu.«
• »Pomni da si prah in da se vanj povrneš.«
• »Ti si moja hči, nad teboj imam veselje.«

Pri srcu ji je bila slavilna molitev, ki jo je izkušala na srečanjih Skupnosti Emanuel, ki ji pripada družina Kastelec. Poseben odnos je imela tudi do molitve v tišini pred Jezusom v hostiji. Pogosto je prejemala zakrament svete spovedi, na katerega se je vestno pripravljala. V njenem rokovniku so ostali listki, kamor si je natančno zapisovala izpraševanje vesti. S prijateljicami je hodila k sveti maši, če ni imela predure, tudi med tednom pred šolo.

Drugim mladim je pričevala o Bogu

Bila je misijonarka, prava pričevalka vere. Ker je imela tako rada Jezusa, je tudi druge želela približati k Bogu. S Skupnostjo Emanuel se je udeleževala uličnih misijonov, v župniji je bila med letošnjimi zimskimi počitnicami oratorijska animatorka. Ob poznih popoldanskih urah je prihajala domov zelo utrujena, ampak vsa žareča.

Njen katehet je bil kaplan Janez Suhoveršnik v župniji Rakovnik v Ljubljani, ki se je v pridigi pri pogrebni maši v četrtek, 13. marca, zahvalil Lučki za njeno potrpežljivost in lepo sodelovanje pri verouku, ki je pozitivno vplivalo na vso skupino. Izpostavil je tudi Lučkino naklonjenost Mariji, Božji materi.

Smrt nima več oblasti nad nami ...

Na Lucijini nočni polički so njeni domači našli knjižico katekizma za mlade. Na strani v knjižici, kjer je ostala kazalka, lahko preberemo: »Zdaj s smrtjo ni več vsega konec, na svet je prišlo veselje in upanje. Ker smrt ni imela več oblasti nad Jezusom, tudi nima več oblasti nad nami, ki pripadamo Jezusu.«

Družini Kastelec izrekamo iskreno sožalje ob izgubi ljubljene hčerke in sestre. Molimo za vse njene domače in za Lucijo Marijo, naj ji bo lepo v Jezusovem objemu.