Rojen je bil 7. decembra 1946 v Šmihelu in bil posvečen v mašnika 29. junija 1972 v Idriji. Svoje duhovniško poslanstvo je opravljal kot nedeljski kaplan v Župniji Črni Vrh nad Idrijo (1971-1972) in kot kaplan v Župniji Cerkno (1972-1973). Bil je tudi župnijski upravitelj v Otaležu (1973-1983). Kot župnik v Libušnjah je upravljal tudi Kamno (1983-1999). Tudi kot župnik v Bukovem je upravljal še Ravne (1999-2013) in Orehek pri Cerknem (1999-2004). Zadnjo službo župnika je opravljal v Breginju in bil še župnijski upravitelj v Borjani, Kredu in Sedlu (2013-2018). Po upokojitvi je ostal v Breginju in bil duhovni pomočnik v Župniji Kobarid (2018-2025). Zadnje mesece svojega življenja je preživel v Petrovem domu v Šempetru, kjer je tudi umrl.

Zaradi odsotnosti koprskega škofa dr. Petra Štumpfa je pogrebno sveto mašo v Breginju daroval upokojeni koprski škof dr. Jurij Bizjak. Ko je navzočim izrekel sožalje, je pokojnega duhovnika Marjana Rozmana v pridigi opisal takole:

»Naš brat Marjan je bil otroško preprost in iskren, sinovsko predan in ustrežljiv. Tudi on je lahko jemal za svoje Gospodove besede: 'Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim' (Mt 11,25). Na prvi pogled pogosto zadržan in boječ, v resnici pa vedno odločen in pogumen. Bil je skrajno tankočuten in odziven, v svoj svet poglobljen in dosleden. Istočasno pa je bil tudi velik samohodec in o njem še dodatno velja znano pravilo: 'Mati narava ga je ustvarila in razbila kalup.' Tudi zato mu nikoli ni manjkalo nasprotnikov in oporečnikov, on pa je ostajal sam sebi zvest in je svojo izvirno življenjsko pot uspešno pripeljal do cilja. /…/ Naš brat Marjan je bil skromen in ponižen, kakor pravi psalmist: 'Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči niso privzdignjene. Ne pristopam k prevelikim delom, ne k takšnim, ki me presegajo. Popolnoma sem potolažil in pomiril svojo dušo. Kakor odstavljeni pri svoji materi, kakor odstavljeni je v meni moja duša' (Ps 131,1-2).«

Pogrebna sveta maša je bila 4. avgusta, na god svetega Janeza Vianeja, zavetnika župnikov, ki je znan tudi po svojih preprostih in vztrajnih molitvah. Škof Jurij je spomnil na besede tega svetnika: »So tudi ljudje, ki se vtopijo v molitev kakor riba v vodo in se popolnoma izročijo dobremu Bogu. Njihovo srce ni razdeljeno. Kako ljubim te plemenite duše!« Besede o nerazdeljenem srcu in potopitvi v molitev nas spominjajo na rajnega župnika Marjana.

Ob mašnem berilu iz Četrte Mojzesove knjige je g. škof spomnil, da je Gospod Bog Mojzesu pošiljal pomoč, kadar je zanjo prosil. Podobno je bil Bog tolažnik in pomočnik gospodu Rozmanu. »In kakor je Gospod izvoljenemu ljudstvu pošiljal z nebes nebeški kruh, tako je tudi naš brat Marjan vsak dan pri sveti daritvi užival kruh močnih in v moči te hrane nosil svoje breme. Naj ga sedaj Gospod sprejme na večno gostijo in naj mu bo bogat plačnik za vse dobro, kar je storil na svoji duhovniški poti.« je v nagovoru povezal misli škof Jurij in sklenil z zahvalo: »Vsem, ki ste zanj skrbeli in zanj molili, se za vašo bližino prisrčno zahvaljujem.«