Leta 325 so se na prvem vesoljnem koncilu v Niceji zbrali škofje, ki so predstavljali večino sveta, ki je do takrat že sprejel krščansko oznanilo. Preganjanje Cerkve v rimskem cesarstvu se je končalo pred le malo časa s tolerančnim ediktom leta 313, toda hkrati so se zaostrili notranji spori glede samega bistva krščanske vere: vprašanja, ali je Jezus Kristus resnično pravi Bog. Posebej je odmeval nauk duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni pravi Bog, ampak le posrednik med oddaljenim Bogom Očetom in nami. Njegov nauk, arijanstvo, se je kljub nasprotovanju širil, saj je ustrezal grški miselnosti in je na videz poenostavil krščansko vero. Cesar Konstantin, ki je računal na vlogo krščanstva kot novega veziva za cesarstvo, je zato sklical škofe, da bi razrešili spor in določili pravo vero. Tako je nastal prvi formalni izpovedni obrazec, nicejska veroizpoved, iz katere je s kasnejšo predelavo in dopolnitvijo nastala nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki jo še danes molimo pri maši vsako n...