Razmislek o temi (Mt 17,1-9)

Ko se človek v cerkvi sreča z nekom, ki je res lahko siten ali slabe volje, se mimogrede v srce prikrade vprašanje: »Pa, ali ni bil ta ravnokar pri sveti maši in pri svetem obhajilu? Kako to, da je tako čemernega obraza?« Seveda je taka misel skušnjava, ker bi v isti sapi Jezus gotovo vprašal: »Kdo pa si ti, da sodiš drugega?« Ko danes poslušamo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori, slišimo, kako se mu je v molitvi spremenil obraz. Tako zelo, da so apostoli hoteli za vedno ostati z njim tam. Ko v molitvi doživimo prijeten Božji dotik, bi radi ostali za vedno pri njem in včasih potem zamenjamo tisto prijetnost za Boga. In potem iščemo vedno le to. Saj smo potomci onih treh, ki so hoteli postavljati šotore. Jezus pa nas vabi v služenje. Še več, o tem, kar smo doživeli, naj bi ne pripovedovali. Doživeto, če je, je samo potrditev naše vere. Resnična in prava potrditev ter zunanji izraz vere pa je naše vsakodnevno srečevanje z drugimi v pravem...