Kaj narediti v svetovni nevihti?

V torek, 18. marca, je bila v prostorih Muzejske zbirke VSO javna tribuna v organizaciji Zbora za republiko z naslovom Svet, Evropa in Slovenija v jedru geopolitične nevihte z uglednimi gosti iz sveta diplomacije. Odgovarjali so na vprašanja, kakšni so danes globalni izzivi v luči konflikta v Ukrajini in spremembah zunanje politike ZDA ter kako naj nanje odgovori demokratični svet, Evropa in Slovenija. Pogovor je vodil diplomat in nekdanji veleposlanik v ZDA Tone Kajzer. V uvodnem pozdravu je predsednik Zbora za republiko, primarij dr. Janez Remškar, izpostavil izjavi dveh bivših predsednikov države v časopisu Delo, da se nam ni treba oboroževati (Milan Kučan) in da je Ukrajina že izgubila (Danilo Türk). Ob tem se je vprašal, ali se sploh zavedamo resnosti položaja. Ameriški obrat Svoje videnje razmer je najprej predstavil dr. Ken Dekleva, Američan slovenskega rodu, psiholog in poznavalec mednarodnih odnosov. Dekleva, ki je med drugim kot psiholog služboval tudi v Moskvi, je tako opisal psihologijo ruskega predsednika Putina: racionalen, neusmiljen, odporen. Vodi revanšistično politiko, saj želi Rusijo vrniti med velike svetovne sile in kot pogajalec vedno postavlja maksimalne zahteve. Z njim se sooča ameriški predsednik Trump, ki ima nekonvencionalen pristop k diplomaciji, do Putina pa bolj kot z grožnjami pristopa s spodbudami v obliki ekonomskega sodelovanja. Zato se Dekleva ne strinja s »histerijo« osrednjih medijev glede razpada čezatlantskega zavezništva, ampak meni, da je čas za »zmerni optimizem«. Dr. Ernest Petrič, prvi slovenski veleposlanik v ZDA in nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS, je pogovor najprej usmeril v širše premike v svetu. Države tretjega sveta so se po njegovem mnenju odmaknile od vrednot liberalne demokracije, ki jih je Zahod poskušal izvažati v preteklosti. Po drugi strani so ZDA utrujene od svoje vodilne vloge, v kateri so pogosto same nosile glavno breme od Vietnama do Afganistana, zato se je s Trumpom zgodil obrat: »Za Ameriko je nevarna zveza Rusije in Kitajske, Evropa pa mora poskrbeti zase.« Petrič ima občutek, da ob tem puščamo na cedilu Ukrajino, kot Češkoslovaško leta 1938, ki so jo žrtvovali v imenu miru. Evropa v novem svetu Dr. Božo Cerar, ki je prav tako opravljal vlogo veleposlanika v ZDA, bil pa je tudi stalni predstavnik Slovenije pri zvezi NATO, je nadaljeval, da doživljamo krizo povojnega mednarodnega sistema, kot jo predstavlja ustanovna listina OZN, ki zagovarja spoštovanje ozemeljske celovitosti. Novi svet uveljavlja pravilo močnejšega in interesna območja, kar bi moralo skrbeti Slovenijo, ki je do svoje državnosti lahko prišla le v dosedanjem sistemu. Cerar je prepričan, da se je Evropa sama potisnila v težak položaj in preslišala vsa opozorila: »Evropejci smo se prepustili odvisnosti od Američanov glede varnosti, od Rusov glede nafte in plina, glede trga pa od Kitajcev, zato vsak to izkorišča in nas po malem izsiljuje.« Dr. Igor Senčar, nekdanji državni sekretar za koordinacijo mednarodnih in EU zadev v kabinetu predsednika vlade, je opozoril, da na Evropo ne moremo gledati kot na geopolitično enoto, saj jo sestavlja množica držav v različnih povezavah: »Včasih se ustvarja vtis, kot da je Evropska unija v smislu geopolitične moči močan dejavnik, in potem vanjo projiciramo pričakovanja, ki niso povsem upravičena in so lahko prevelika.« Občutek ogroženosti je odvisen predvsem od bližine Rusiji, kar poskuša Evropska unija popraviti s t. i. strateškim kompasom, ki pomaga, da države prisluhnejo strahovom drugih članic. Popravlja se tudi delež BDP, ki ga namenjamo za obrambo, a se vse dogaja zelo počasi. Zato Senčar pogreša predvsem voljo in vizijo, kaj je končni cilj pomoči Ukrajini. Kaj pa Slovenija? Kajzer je nato razpravo obrnil k Sloveniji: je res »oaza miru«, ki ne potrebuje višjih vlaganj v vojsko, kot menijo nekateri? Dr. Petrič je odgovoril, da smo se po osamosvojitvi odločili za Evropsko unijo in zvezo NATO. Izpostavil je besede ameriškega diplomata Daniela Frieda, ki je v času slovenskega približevanja čezatlantskemu zavezništvu dejal, da potrebujejo predvsem našo kredibilnost. Pošalil se je, da že dolga leta čaka na dve bojni skupini, ki naj bi ju Slovenija vzpostavila po danih zavezah. O denarju za oboroževanje je dejal: »To je denar za naše fante, da bodo oboroženi. Če hočemo biti resna država in časi so zahtevni, moramo imeti vojsko in s tem pokazati tudi svojo, mogoče ne toliko moč, ampak vsaj kredibilnost.« Dr. Cerar se je strinjal, da je naša rakava rana prav nekredibilnost, saj se v javnosti pojavljajo mnenja, da nam ni treba vlagati v obrambo. Poudaril je, da se moramo postaviti skupaj z zahodno Evropo tudi pri morebitnih mirovnih silah v Ukrajini. Prizadevati bi si morali za obstanek Evropske unije in proti kršenju mednarodnega prava, saj je tega lahko hitro konec, če zmaga pravilo močnejšega: »Če to prevlada v svetu, potem se bojmo, ker se bo kmalu našel nekdo, ki bo hotel meje na Muri ali pa pri Logatcu.« Izziv pred politiki Dr. Senčar je nadaljeval, da bi pri oceni svoje varnosti morali upoštevati tudi kibernetske napade in napade na infrastrukturo, ki jih v okviru hibridne vojne izvaja Rusija in lahko prizadenejo tudi Slovenijo. Poudaril je tudi, da »evropske države ne morejo same zagotoviti verodostojne varnostne arhitekture«, zato brez čez atlantskega zavezništva ne gre. Evropska unija je storila korak, ko je olajšala zadolževanje članic za obrambne namene, na potezi pa so zdaj voditelji držav, ki morajo dobiti podporo državljanov: »Smo pred velikimi odločitvami. In demokratične oblasti morajo odgovorno ravnati do svojih državljanov, povedati resnico in jim predstaviti izzive, pa tudi zelo jasno povedati, kaj je cilj.«

Dostop do članka (47174)

Kaj narediti v svetovni nevihti?

Kaj narediti v svetovni nevihti?

Ameriški obrat

»Sv. Jožefa je dobro imeti za svojega prijatelja«

Odmevi 13/25

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.