»Dela? Kakšnega?« zanima Ano.

»Resnega! Saj sem vendar ministrant!« vzklikne Vid.

»To ni pa res nič takega!« ga zavrne Ana. »Stojiš tam spredaj med drugimi ministranti, oblečen v tisto svojo haljo, in poslušaš župnika!« Ani namreč ni všeč, da se je župnik odločil samo za fante, ko je določal nove ministrante.

Ani ni všeč, da se je župnik odločil samo za fante, ko je določal nove ministrante.

Vid se postavi pokonci: »A tako? Kaj pa skrb za knjige? Za kadilnico? Za pušico? Za vodo in vino? Za hostije? Si predstavljaš, da kaj zamešam? Župniku vse prinesem, on pa samo mašuje. No ja, in pridigo napiše!«

»Čakaj,« se upre Ana, »tudi jaz imam veliko dela! Pojem v otroškem zboru – veš, koliko vaj imamo šele mi? In pesmi moramo znati na pamet! In peti jih moramo pravilno! Pa včasih berem prošnje. Ne samo to, celo sestavim jih! In to tudi za druge, zato da ne prosimo vsi istega, naj v šoli ne dobimo slabe ocene in naj bo po vsem svetu mir. In enkrat sem pri otroški maši brala berilo!«

»Kaj pa jaz? Zakaj jaz nič ne počnem v cerkvi?« se oglasi Dora, ki se jima je približala od zadaj.

»Ker si še premajhna,« rečeta Vid in Ana hkrati.

»Jaz – premajhna? Saj vendar hodim v prvi razred! Sploh nisem več v vrtcu!« se Dora bojevito postavi zase.

»Hja, k zboru boš lahko hodila šele od tretjega razreda dalje,« zamišljeno pokima Ana.

Ana poje v otroškem zboru, kjer imajo veliko vaj in še vse pesmi morajo znati na pamet! Ilustracija: Marta Bartolj

»In k ministrantom tudi ne moreš, ker smo to samo fantje,« skomigne Vid.

»Pri babici pa so tudi ministrantke! Preselila se bom k njej!« se namršči Dora.

»O, potem bom pa imela celo sobo zase,« se razveseli Ana. A samo za hip, ker je ob večerih tako fino, ko Dori bere pravljice in se potem pogovarjata.

»Saj ne bom kar šla,« odkima Dora. »Najprej si bom poiskala kakšno delo tukaj, v naši župniji.«

»Kakšno delo ...« razmišlja Ana. »Morda bi lahko ...«

»Bila katehistinja ... Ali pa postala kuharica pri župniku ...« To sta seveda Vidova predloga.

»Ko bom velika, bom vse to in še marsikaj drugega!« se Dora ne pusti zmesti.

»Lahko bi tudi vezla mašne prte. Ali celo plašče,« nadaljuje Vid.

»Ko bom velika, saj sem ti rekla!« pribije Dora.

»Joj, že zamujam, adijo!« ošine Vid uro, si natakne čelado in odbrzi s kolesom.

»Jaz moram pa vaditi,« vzame Ana note in sede h klavirju.

Dori se pred očmi že spet zariše vprašanje: Kaj pa jaz?

Dora ostane sama. In ko se ji pred očmi že spet zariše vprašanje Kaj pa jaz?, se ... pojavi mami.

»Grem pospravljat cerkev pred prazniki,« reče in si že oblači plašč. »Saj boš pridna, kajne, Dora?«

Dora skoraj že obljubi, ko se zave. »Kam si rekla, da greš, mami? Pospravljat?«

»Tako je! Pometat, ometat, brisat prah s klopi in oltarja, prat po tleh ... Dogovorjeni smo. Saj boš prid...?«

»Grem lahko s tabo? Vse to znam tudi jaz! Tako bom še bolj pridna!« se navduši Dora.

»O, to pa sploh ni slaba ideja!« pokima mami. »Pa pridi!«

Dora in Ana sta šli z mami pospravljat cerkev. Ilustracija: Marta Bartolj

»Kaj pa jaz? Smem tudi zraven?« se na vratih prikaže Ana, ki je v resnici vseskozi prisluškovala.

»In klavir?« vpraša mami.

»Bo počakal, zagotovo se ne bo premaknil niti za ped,« ji zagotovi Ana.

In gredo, vse tri, ki imajo prav tako veliko dela kot Vid!

Članek je bil objavljen v aprilski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!