Sestavni del priprave na vsak večji krščanski praznik. Pojem, ki daje občutek resnega, težkega, celo tesnobnega, ki zareže kot oster meč in nas želi potegniti iz ustaljene udobnosti.

Hitra obnovitev spovednega obrazca, ki ga potegneš nekje iz že precej oddaljenih veroučnih let, vsaj bežen pregled lastnih grehov, in že se znajdeš v ne preveč oblegani vrsti v temnem kotu pred spovednico, še vedno nepogrešljivem delu vsake katoliške cerkve.

Spoved za božič in veliko noč in mogoče še kdaj vmes, opravljena kot po tekočem traku, je bila vrsto let tudi moja ustaljena praksa. Dejanje, ki sem ga odlašala do zadnje minute, ga bolj z odporom kot ne na hitro opravila in nato nanj do naslednjič preprosto pozabila. K zakramentu sem pristopala precej po farizejsko – kot k bankomatu, kjer sem za svoje, prepričana sem bila, vzorno krščansko življenje lahko pričakovala le nagrado.

Vse dokler ni nagrada nekoč na lepem izostala. In nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kot mi je po mojem prepričanju e...