Kaj smo pri Frančišku spregledali?

Ko se oziramo po velikih osebnostih iz preteklosti, se le redko povsem znebimo očal svojega časa. Naše zaznavanje je obarvano z vrednotami, poudarki in prevladujočimi idejami lastne dobe. Nič drugače ne ravnamo s svetniki: nekatere vidike njihove osebnosti in duhovnosti spregledamo, spet druge si prikrojimo po sodobnih predstavah in željah. Frančišek Asiški pri tem ni izjema; zaradi velike priljubljenosti je zgolj delnega razumevanja bržkone deležen še pogosteje. Frančiškovo leto in 800. obletnica njegove smrti, ki jo obhajamo na prvo oktobrsko nedeljo, je priložnost, da odstremo nekaj plasti, ki so prekrile njegovo resnično podobo, in skušamo uzreti resničnega asiškega malega brata. Pripoved, ki se konča na začetku Kapucin br. Štefan Kožuh pomanjkljivo razumevanje Frančiška ponazori z Zeffirellijevim filmom Brat sonce, sestra luna (1972), ki si ga je večina od nas ogledala vsaj enkrat. Gre za zgodovinsko približno pripoved, ki prikazuje njegovo mladostno obdobje in duhovno preobrazbo ter njegovo globoko prijateljstvo s sveto Klaro. A tu, na začetku Frančiškove poti za križanim Jezusom, se režiserjeva pripoved nepričakovano konča. »Tisti, ki niso prebrali kakšnega kritičnega življenjepisa o eni najpomembnejših osebnosti drugega tisočletja, ostajajo prikrajšani,« pravi brat Štefan Kožuh. Prikrajšani za kaj? Zlasti za veliko pomembnejšo resnico, ki nam jo kaže Frančišek: hoja za Kristusom ni romantični sprehod skozi življenje, pač pa naporno vzpenjanje, ki pozna znoj, bolečino, negotovost, razočaranje, solze … »Zato me še toliko bolj nagovarja film Liliane Cavani: Frančišek (1989), kjer stopi pred nas Frančiškova manj znana plat življenja: njegov psihološki in duhovni boj, ki se proti koncu življenja z vso močjo odvija v navzkrižnem ognju med gorečo željo po evangeljski radikalnosti in nujnostjo sklepanja kompromisov, da bi njegovi bratje zmogli slediti – ne njemu, pač pa Kristusu.« Poveličano trpljenje in notranja svoboda Minorit Martin Kmetec, danes nadškof v Izmirju v Turčiji, prav tako meni, da smo Frančiška »polepšali«: izvzeli smo ga iz njegovega človeškega bivanja, vidimo ga zgolj kot svetnika, premalo pa se zavedamo njegove poti, zaznamovane s trpljenjem, ki ga kot rdeča nit spremlja od spreobrnjenja do smrti. Ko gre njegov red svojo pot, se počuti nekako »odstavljenega«, postavljenega na stran, zdi se mu, da njegovi ideali ne veljajo več. Če mu to prinaša notranje trpljenje, pa mu telesne bolečine povzročajo stigme, ki jih je prejel na La Verni. Če nanje nismo pozorni in jih prezremo, pozabimo tudi, da je v njih prepoznal znamenje Božje milosti, tega, da je njegovo – in naše – trpljenje poveličano ter da je naše odrešenje v Kristusovem križanju. Nadškof Kmetec opozori še na drug vidik, ki smo ga pri Frančišku spregledali: bil je velik asket, postil in pokoril se je. Njegovo askezo je mogoče povzeti v besedah nulla di proprio, nič lastnega. Pri njegovi askezi je šlo za »razlastitev«, po zgledu Kristusovega učlovečenja in smrti na križu (Fil 2,6-8), kar je bilo notranje osvobajanje s pomočjo Božje milosti. Njegovo pogosto precej trdo askezo nam je danes morda težko razumeti. A bolj ko se človek giblje v drugi polovici svojega življenja, bolj razmišlja o njegovi krhkosti, pravi Martin Kmetec; zaveda se, da vse, kar je na tem svetu mogoče pridobiti – bogastvo, slavo …, ničemur ne služi. Takšno osebno razlaščanje je v resnici nujno po-trebno za rast v osebni svobodi. Ker so bile njegove oči polne Boga Ali svetega Frančiška v čem tudi narobe razumemo? Ob tem vprašanju br. Štefan Kožuh razmišlja o danes precej razširjenem razumevanju, ki v asiškem svetniku vidi ekologa. Do neke mere je to mogoče razumeti, ne nazadnje ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za zavetnika vseh, ki se trudijo za varovanje okolja. A razlog, zakaj je to storil, nas bo verjetno presenetil, pravi sogovornik: »Zdi se, da so Frančišku vse stvari govorile o Bogu, kot čudovit odmev tega pa naj bi bila njegova Hvalnica stvarstva. A on ni bil človek, ki bi bil zagledan v stvari, on je bil človek votlin.« »Kadar je hotel živeti globok odnos z Bogom,« nadaljuje kapucin iz Vipavskega Križa, »se je umaknil v samotne in temačne votline, kamor ni prodrl niti žarek svetlobe. Od tod pa je prihajal poln Boga; to je bil trenutek, ko so mu vse stvari spregovorile o Bogu. Pravzaprav mu tudi tedaj stvari niso govorile o Bogu. Pač pa je bil on, Frančišek Asiški, poln Boga in ga je izžareval. Ker so bile njegove oči polne Boga, se mu je zdelo vse, kar so te oči zrle, odsev Boga. Zato tudi za najbolj vesoljnega brata med kristjani resnično Božje svetišče ni nezavedno stvarstvo, pač pa človekovo srce.« Spravljen s celotnim bivanjem Razmišljanju br. Štefana Kožuha pritrjuje Martin Kmetec, ki meni, da njegovo Hvalnico stvarstva pogosto interpretirajo zelo površno, češ da je na-stala iz čistega občudovanja narave. A takšna razlaga je po besedah izmirskega nadškofa pomanjkljiva. Pravi pomen njegove hvalnice je sestopanje in pot do sprave. Ko asiški ubožec vse prvine stvarstva kliče »brat«, »sestra«, navsezadnje tudi smrt, to pomeni dokončno spravo s samim seboj, je to velikonočna hvalnica ob zmagi življenja nad človeško krhkostjo, umiranjem in ničnostjo. »Frančišek je že na zemlji spravljen s celoto bivanja zunaj sebe in znotraj sebe, spričo vse njegove krhkosti,« je povedal Kmetec. Frančiška bi narobe razumeli tudi, če bi v njem videli zgolj nekakšnega altruista, nekoga, ki poskuša delati dobro drugim ali jih navdihovati. A asiški ubožec ne živi za to, da bi bil zgled drugim, njegova želja je le, da bi se prek njegovega življenja Bog na neki način učlovečil v srcih ljudi, pravi Kmetec. »Frančišku so sledili, ker jim je odprl pogled na Boga in njegovo usmiljenje, predvsem na Kristusovo ljubezen, ki se je izrazila na križu.« Če skušamo izluščiti, kaj je tista stvar, ki naj nam bo danes pri Frančišku v navdih, kaj bi to bilo? »Vera, živa vera,« hitro odgovori nadškof Kmetec, »samo živa vera nas veže na Boga, na Cerkev.« Ob tem doda, da je Frančišek na začetku, ko ni točno vedel, kakšen je smisel njegovega življenja in trpljenja, izrekel in pozneje zapisal molitev »pred križem sv. Damjana«. V njej je prosil: »Daj mi živo vero.« Le ta mu je odprla oči za smisel življenja, za odrešenje, za Božjo navzočnost. Tudi v zakramentu evharistije, na katero je gledal s svetim strahom, saj je bila zanj nekaj nepredstavljivo velikega, izraz neskončne Božje ljubezni.

Kaj smo pri Frančišku spregledali?

Kaj smo pri Frančišku spregledali?

Gospod bo dal vinograd v najem drugim

ZGORNJA KUNGOTA – Ponovitve nove maše in 20 let duhovništva

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.