Vedno je zanimivo poslušati stare ljudi, ko pripovedujejo, kako so preživljali otroštvo. Ti ljudje so bili večinoma rojeni nekaj let pred drugo svetovno vojno ali nekaj let po njej, torej v času, ko je bilo življenje veliko težje kot sedaj. Pravzaprav se ga z današnjim sploh ne da primerjati. Ljudje so živeli zelo skromno, mnogi v pravem pomanjkanju. Nekaj očetov je vzela vojna, razsajale so mnoge hude bolezni. In vendar se mnogi stari ljudje teh zelo težkih časov spominjajo z veseljem, kot nečesa lepega. Nič zato, če pogosto niso imeli niti dovolj hrane niti čevljev niti primerne obleke. V šolo so včasih hodili tudi eno uro daleč. Pa še veliko drugih stvari iz tega časa lahko pripovedujejo. Seveda so bile družine tudi različne, nekatere malo bolje, druge spet slabše preskrbljene. Prav veliko pa ni bilo nikjer.

Sama sem se rodila zadnje leto vojne in odraščala po njej. V spominu mi bo za vedno ostalo naše zelo skromno življenje, pa ne kot nekaj težkega, ampak kot dejstvo,...