Kako dobro poznamo papeža Frančiška?

Pri založbi Družina je izšla knjiga z naslovom Življenje: moja zgodba v zgodovini, v kateri papež Frančišek prvič pripoveduje zgodbo svojega življenja in se spominja dogodkov, ki so zaznamovali zgodovino v tem času. Pri njeni pripravi je sodeloval italijanski novinar Fabio Marchese Ragona na podlagi niza svojih pogovorov s papežem: »V njih je sveti oče odprl vrata svojega srca in svojih spominov, ki izžarevajo močna sporočila o temeljnih vprašanjih … Jorge Mario Bergoglio vodi bralce za roke in jih s svojimi spomini spremlja na vznemirljivem potovanju skozi desetletja in najpomembnejše dogodke našega časa – od izbruha druge svetovne vojne leta 1939, ko je imel skoraj tri leta, vse do danes.« Knjiga je izšla ob dvanajsti obletnici tistega 13. marca 2013, ko je tedanji nadškof Buenos Airesa in kardinal Bergoglio postal papež Frančišek. Delo za mir Skozi zgodbo lahko začrtamo nekaj rdečih niti, ki so zaznamovale življenje in delovanje Jorgeja Bergoglia kot jezuita, škofa in papeža. Najprej nasprotovanje vojni: čeprav je odraščal daleč od bojišč 2. svetovne vojne, je njegova družina prek radijskega sprejemnika in dopisovanja s sorodniki v Italiji podoživljala trpljenje. »Čeprav je odtlej minilo že več kot osemdeset let, ne smemo nikoli pozabiti tistih dogodkov, ki so življenja neštetih nedolžnih družin postavila na glavo. Vojna človeka razjeda od znotraj. To lahko vidimo v očeh otrok, ki v srcu nimajo več veselja, ampak le strah in solze,« je povedal v knjigi. V prizadevanjih za mir imajo verstva ključno vlogo, je poudaril Franc But, slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu, ob predstavitvi knjige: »Papež verjame, da je prihodnost sveta odvisna od medreligijskega dialoga. Če se ne bodo ljudje različnih ver med seboj pogovarjali, potem ta svet nima prave prihodnosti. Posebej je opozoril na dialog med krščanstvom in islamom, saj skupaj predstavljata polovico človeštva.« »Ne pozabi na uboge!« Druga rdeča nit je pozornost do ljudi na robu družbe. Mladi Jorge se je nenavezanosti na denar navzel od babice Rose, ki je rada spomnila, da s tega sveta ne bomo odnesli ničesar, z izrekom: »Mrtvaška obleka nima žepov.« Kot papež zato poudarja, da je treba razviti drugačno ekonomijo, ki bo imela v ospredju človeka in dostojanstvo dela. Zaradi svojega pristopa je bil deležen tudi kritik, a on odgovarja: »Če se zavzemaš za uboge, to še ne pomeni, da si komunist: ubogi so v srcu evangelija in Jezusa samega! Revščina ne pozna ideologije!« Kot škof v Buenos Airesu se je soočil s hudo gospodarsko krizo v Argentini leta 2001 in pogosto obiskoval revne četrti. »Na tistih prašnih ulicah sem tudi jaz našel Gospoda, ki mi je naročil, naj bom blizu tem ubogim dušam. Včasih so me povabili k sebi domov, kjer smo skupaj spili skodelico mateja in poklepetali, kot je navada med prijatelji,« se spominja Frančišek, ki je z revnimi delil tako smeh kot solze. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je brazilski kardinal Cláudio Hummes položil na srce: »Ne pozabi na uboge!« Misijonarska Cerkev Pogled papeža Frančiška na Cerkev in njeno vlogo v družbi so oblikovali ljudska vernost in teološki tokovi, značilni za Južno Ameriko, kot je »teologija ljudstva«. Pomembno vlogo je imela generalna konferenca latinskoameriških in karibskih škofov v Aparecidi leta 2007, na kateri je tedanji kardinal Bergoglio sodeloval pri pripravi končnega dokumenta s tremi »stebri«. Prvi je »sprejemanje predlogov Božjega ljudstva«, v čemer vidimo nastavke za pomen sinodalnosti v njegovem papeževanju. Drugi je »misijonarska Cerkev 'v izhodu'«, ki se oddaljuje od miselnosti klerikalizma in samozadostne zaprtosti. Tretji steber pa je ljudska pobožnost, ki jo je Bergoglio doživljal predvsem v velikih izkazih vere med romanji v Luján, osrednje argentinsko Marijino svetišče. Papež se od tam spominja reke ljudi, ki so prihajali k spovedi, priča pa je bil tudi izmoljenemu čudežu. Ob izvolitvi za papeža so mu kardinali v konklavu predali mandat za reformo rimske kurije, spopad s korupcijo in zlorabami v Cerkvi. Izkušnja usmiljenja Papež se spominja, da so bila za njegovo življenjsko pot najpomembnejša petdeseta leta prejšnjega stoletja: »V tistem desetletju sem spoznal delo, prvo ljubezen, se za las izognil smrti in začutil duhovniški poklic.« 21. septembra 1953 mu je nekaj prišepnilo, naj zavije v cerkev k spovedi. Božje usmiljenje, ki ga je tam doživel, ga je zaznamovalo in usmerilo v duhovništvo. Kmalu po vstopu v semenišče je hudo zbolel za pljučnico, morali so mu odstraniti del desnega pljučnega krila. Tudi jezuitska leta so prinesla preizkušnje: vojaška diktatura, ko je bil provincial jezuitov, kasnejše »izgnanstvo« v Cordobi … »Notranja tema, v kateri sem se takrat nahajal, je bila priložnost za poglabljanje vase in notranje očiščevanje,« se tega časa spominja papež. Ko je prišel na Petrov sedež, je poskušal ohraniti svoje prejšnje navade, zaradi stika z ljudmi je raje ostal v Domu sv. Marte in se ni preselil v papeško palačo. O vlogi papeža pravi, da je najprej pastir, ki mora biti blizu svoji čredi.

Dostop do članka (47174)

Kako dobro poznamo papeža Frančiška?

Kako dobro poznamo papeža Frančiška?

Delo za mir

Na romanju dobiš zadoščenje

TRBONJE – Praznik družin, materinstva in očetovstva

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.