Vnuki zrejo vame z odprtimi usti. »Kakšni packi ste bili!« rečejo z nemalo osuplosti. Potem pa jim povem, da pa smo si morali vsakič, ko smo izrekli kakšno kletvico, umiti usta z žajfnico. »Pomembno je bilo, da je bila naša duša čista,« jim razložim.

Zunanje, vidne umazanije je bilo res veliko več kot danes, a smo odraščali ob spoznanju, da nas tista notranja, ki je nevidna, brez barve in okusa, veliko bolj ogroža, kot si lahko predstavljamo.

Okolje, v katerem živimo, marsikje poka od čistoče in sterilnosti. Tla se bleščijo, ko se vanje ujamejo sončni žarki. Vsak dan stopimo pod tuš, da izmijemo še zadnjo, komaj vidno umazanijo, ki se je ujela na kožo. Z žegnano svečo pri belem dnevu bi lahko iskali otroka, ki si ne umiva zob, pa ga ne bi našli.

Kaj pa tista druga umazanija, takšna, ki se ne vidi? Umazanija, v kateri se sodobni svet vedno bolj utaplja?

Včasih mi gre na smeh, ko slišim, da v starih časih ni bilo ne korupcije,...