Družina Trstenjak. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida


Sadjarstvo pri Trstenjakovih v prleški pokrajini, v Stročji vasi pri Ljutomeru, izvira s kmetijske tradicije, ki jo je začel Janezov oče Ivan. Družina se je namreč prvotno ukvarjala z vinogradništvom, gojenjem sadik ribeza in bezga, poljedelstvom, perutninarstvom in živinorejo. Ivan, priznan vinar, je gojil željo, da bi njegov sin prevzel kmetijo in se usmeril v vinogradništvo. A Janeza ukvarjanje z majhno mešano kmetijo ni popolnoma pritegnilo, saj ga je zanimalo nekaj več. Morda naključje ali pa niti ne je bilo, da mu je oče pred več kot dvajsetimi leti dal nekaj sto kilogramov slabega grozdja, ki ni bilo primerno za vino, da je lahko iz njega naredil sok. »To so bile moje želje, prvič pa me je zares pritegnilo, ko sem nekaj podobnega videl na neki kmetiji v Avstriji in sem si rekel, da bi to rad delal,« se Janez spominja začetkov. Oče sprva ni verjel, da bo sin uspel prodati sok, ko pa se je to zgodilo, je to sprožilo zdravo tekmovalnost med njima. Janez prizna, da mu je bilo nedvomno v veliko pomoč pri prodaji to, da je bil njegov oče vinar in so ga že poznali na trgu. Kljub temu so se mu gostinci in trgovci nemalokrat smejali, češ kaj naj počnejo z doma pridelanim sokom, ki je bil takrat še novost na tržišču. A zanimanje za njegov proizvod je raslo.


Foto: Blaž Weindorfer/Sportida


Njivo je spremenil v sadovnjak

Janez, ki je po izobrazbi kmetijski tehnik, se pošali, da se je v srednji šoli kvečjemu naučil slabih razvad, znanje in delovne navade pa si je pridobil z lastnim delom. Največja izkušnja zanj je bilo delo na kmetiji v Avstriji, kjer se mu je potrdilo prepričanje, da ljudje povprašujejo po naravnem soku. Denar, ki ga je privarčeval za avto, je zato raje naložil v nakup sadik ter ograje za nasad in tako se je pri Trstenjakovih začela zgodba o sadjarstvu. »Ko se je oče po daljšem okrevanju po bolezni vrnil na kmetijo in videl, da sem njivo, namenjeno poljedelstvu, spremenil v sadovnjak, mu je to sprva strlo srce, po nekaj dneh premisleka pa mi je dal svoj blagoslov,« Janez dopolni zgodbo o začetku samostojne poti v sadjarstvu. Veselje do dela je bilo še večje, ko je spoznal Natašo, ki je življenje v prestolnici kmalu zamenjala za podeželje in se mu pridružila pri razvijanju poslovne ideje. Iz te je po nekaj letih nastala ekološko usmerjena sadjarska kmetija z lastno blagovno znamko. Poleg doseženega sta posebej ponosna, da njun zakon krona pet otrok: Izabela, Neža, Zala, Lovro in najmlajša Špela, za katere pravita, da so čudoviti.


Foto: Blaž Weindorfer/Sportida


Želijo ostati kmetija z družinsko tradicijo

Zaradi uspehov, ki jih nizajo Trstenjakovi, dobi Janez nemalo ponudb v poslovnem svetu, ki pa ga ne prepričajo: »Želim ostati kmet in z družino želimo delati to, kar smo zgradili. Kljub skrbi za posel si še vedno najrajši vzamem čas in grem z delavci v nasad.« Tako je tudi ta čas, ko je življenje zaradi epidemije povsod nekoliko zastalo, Trstenjakovi pa opravljajo dela v sadovnjakih nemoteno in ko marsikje ukinjajo delovna mesta, so pri njih dodatno zaposlili dve osebi. Dnevi pri Trstenjakovih si niso podobni in je vsak razgiban po svoje. Tempo jim pogosto narekuje tudi vreme, od katerega so odvisni pri delu v nasadih. Kljub obilici dela pa družina najde čas zase. »Imam veliko srečo, da je žena Nataša sposobna uskladiti težko delo tudi s prostim časom in čudovitimi trenutki, ki nam dajejo občutke sreče v družini in nas bogatijo,« ponosno pove Janez. Ukrepi v času koronavirusa so prav tako pripomogli, da njihova družina najde več skupnega časa. »Če se ne bi zavedal, da zaradi tega virusa številni trpijo, bi si želel, da bi karantena trajala še nekaj časa, saj imamo zdaj več časa za družino, vsak zase, za Boga, tudi delamo bolj umirjeno,« dodaja Janez. Pristen odnos imajo tudi z delavci, ki so zaposleni pri njih, zato med njimi ni razlik: za delo tako kot delavci poprimejo vsi člani družine. Nataša pravi, da imajo tudi v družini dela razdeljena: »Pri tem sva z možem zelo dosledna in se trudiva, da bi nama uspelo prenesti delovne navade na otroke. Vzgoja in delo se tako spontano prepletata in vidiva, da so otroci samostojni, kar nama predstavlja potrditev, da sva na pravi poti, kar se tiče vzgoje.«


Foto: Blaž Weindorfer/Sportida


*Celoten članek si preberite v Naši družini 19/2020, ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Več o Trstenjakovih TUKAJ.*