Mišo Kovač, ki se je rodil 16. julija 1941 v Šibeniku, je s svojo glasbo zaznamoval več generacij poslušalcev. V več kot šest desetletij trajajoči karieri je izdal več kot 30 albumov, ki so bili prodani v več kot 20 milijonih izvodih, piše hrvaški portal Bitno.net. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi skladbami so »Svi pjevaju, ja ne čujem«, »Ostala si uvijek ista«, »Ako me ostaviš«, »Dalmatino«, »Dalmacija u mom oku« in »Poljubi zemlju«.

Mišo Kovač: »Bog je v vsakem izmed nas«

V pogovoru za hrvaški časnik Jutarnji list leta 2009 je dejal, da Boga ni dojemal zgolj kot nekoga zunaj človeka, temveč ga je povezoval predvsem z dobroto, ki jo ljudje izkazujemo drug drugemu. »Meni nihče ne more govoriti o Bogu, ker je Bog v meni. Bog je v vsakem izmed nas. Vera je domišljija. Verjamem, da bo moj avto prispel v München, potem pa se pokvari na mejnem prehodu Bregana – to je vera. Verjamem, da bo Hajduk premagal Varteks, ker sem navijač Hajduka, a oni to nadvse pomembno tekmo izgubijo. Toda moja vera ostaja, prav tako kot Bog v meni. Obstaja dobrota, to je Bog, o katerem vam govorim. Če si dobra oseba, boš drugim ljudem nekaj dal. To je Bog v tebi,« je dejal.

O svojem odnosu do Cerkve in papežev je spregovoril tudi v intervjuju za Večernji list leta 2014. Posebej pohvalno je govoril o sv. Janezu Pavlu II. in papežu Frančišku. »Papež Wojtyła je imel dušo. Med drugo svetovno vojno je pomagal Judom, Turkom in drugim preganjanim narodom. Kar zadeva sedanjega papeža, ta ljubi 'male' ljudi in jim pomaga na način, kot ni nihče drug v zgodovini Cerkve.«

Po sinovi smrti se je oddaljil od Cerkve, vere v Boga pa ni izgubil

Ena najtežjih preizkušenj v pevčevem življenju je bila smrt sina Edija, ki se je prostovoljno pridružil hrvaškim silam med vojno. Ta je leta 1992 umrl pri komaj 16 letih, okoliščine njegove smrti pa so ostale nerazjasnjene. Tragedija je Kovača globoko zaznamovala. Po njegovih besedah je zaradi nje doživel tudi hudo osebno krizo.

V istem pogovoru je pojasnil, da je po sinovi smrti prenehal obiskovati cerkev, čeprav je ohranil vero v življenje po smrti. »V cerkev sem hodil, dokler mi niso ubili sina. Hrvaška je trdila, da si je sodil sam, a mi natančno vemo, kaj se mu je zgodilo. Verjamem v posmrtno življenje. Največja tragedija, ki jo človek lahko doživi, je izguba otroka – ali kogarkoli, ki ga je globoko ljubil. Vendar pa njegova duša večno živi v tistih, ki ga ljubijo; manjka le njegova fizična prisotnost.«

Pojasnil je tudi, zakaj okoli vratu nosi podobo Jezusa brez križa. Kot je povedal, so mu takšen obesek izdelali Avstralci, veliki križ pa je prejel v dar od Janjevcev s Kosova. »Zakaj ne nosim Jezusa na križu? To bi bilo tako, kot če bi nekoga ubil s pištolo, nato pa bi si to pištolo obesil okoli vratu kot spominek.«

Sinu je posvetil pesem »Kralju nebeski«

Spomin na sina je Kovač ohranil tudi skozi glasbo. Leta 1994 mu je posvetil pesem »Kralju nebeski« (Nebeški kralj), pri kateri sta kot avtorja sodelovala Zrinko Tutić in Neno Ninčević. 

Del besedila pesmi »Kralju nebeski«:
Bože čuvaj anđela mog (Bog, varuj mojega angela)
Jer ja znam da je tu (Saj vem, da je tam)
Jedne noći i ja ću doći (Neko noč prišel bom tudi jaz)
Tu gdje duše putuju (Tja, kamor potujejo duše)
Pokraj njega da se smirim (Poleg njega, da se pomirim)
Tu na rajska polja nebeska (Tam, na nebeških rajskih poljanah)
Gore iznad zadnjih zvijezda doći ću ja (Nad zadnjimi zvezdami bom prišel)

O veri je Kovač spregovoril tudi skozi skladbo »Tiha noć«, ki je izšla na albumu »Suza nebeska« leta 1989. V njej se obrača na Boga s prošnjo za bližino, odpuščanje in ljubezen.

Del besedila pesmi »Tiha noć«:
Bože moj ne ostavljaj me ti (Moj Bog, ne pusti me)
Na svijetu tom bez ljubavi (V tem svetu brez ljubezni)
Bože moj ne ostavljaj me ti (Moj Bog, ne pusti me)
Za grijehe sve oprosti mi (Odpusti mi vse moje grehe)