Globina mladeničevih misli se ga je tako dotaknila, da mu je napisal pismo in mu ponudil, da ga imenuje za častnega člana reda avguštincev. Dva dni pred smrtjo je Donal zaprisegel kot laiški član reda. Pogumni najstnik pa je s svojim prepričljivim pričevanjem navdihnil ne le prihodnjega papeža, temveč celotno Irsko: nagovoril je predvsem mlade, ki trpijo zaradi duševnih težav in premišljujejo o samomoru.

Dogodka se v teh dneh množično spominjajo v irskih medijih: 12. maja je namreč minilo dvanajst let od Donalove smrti, 10. maja pa prav toliko let, odkar je bil mladenič sprejet v red avguštincev.

Donal Walsh je na irski televiziji malo pred smrtjo spregovoril o tem, kako ga je vera vodila v času njegove neozdravljive diagnoze. FOTO: YouTube/zajem zaslona

Diagnoza: kostni rak

Donal je torej umrl 12. maja 2013, le dober mesec dni pred svojim 17. rojstnim dnem. V starosti dvanajst let so mu zdravniki odkrili osteosarkom oz. kostnega raka. Prestal je devet mesecev kemoterapije in operacijo, pri kateri so mu vstavili kolensko protezo. Po dveh letih se je rak vrnil, tokrat na pljučih. Deček je bil znova operiran, odstranili so mu polovico pljuč in nadaljevali kemoterapijo. Oktobra 2012 so Donalu tretjič - in zadnjič – odkrili rakave tumorje na petih različnih mestih v telesu. Pri šestnajstih se je moral Donal soočiti z dejstvom, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja.

Donalu je bila vera ne le privzgojena, temveč preprosto »prirojena«.

Zgovorni najstnik je bil globoko veren katoličan, po besedah njegove matere Elme mu je bila vera ne le privzgojena, temveč preprosto »prirojena«. Ko se je soočal s svojo smrtnostjo, ga je močno vznemiril podatek o visoki stopnji samomorilnosti mladih iz okrožja Kerry na zahodnem Irskem, kjer je živel. Ker je sam dvakrat prebolel raka, v tretje pa se je odločno boril za življenje in bil neizmerno hvaležen za vsak dan, ki mu je bil podarjen, preprosto ni mogel razumeti, zakaj se toliko mladih odloča za samomor.

Napisal je pismo z namenom, da bi ga po smrti prebrali njegovim sošolcem. »Ugotovil sem, da se že tretjič v štirih letih borim za življenje in da tokrat nimam nobenega upanja,« je zapisal. Pismo je zaključil s pojasnilom, da je odraščal v okrožju Kerry, živel je v delu sveta, »ki je obdan z gorami. Nikamor se ne morem obrniti, ne da bi zagledal kakšnega butastega hriba ali gore, ampak verjetno je imel Bog zame takšen načrt. Da bom odraščal v bližini gora in jih nekaj tudi preplezal. In natančno to sem storil, ob njih sem morda zrasel telesno, toda moj um je dokončno zrasel in dozorel med vzpenjanjem na Njegovo goro.«

Morda me bo Bog uporabil kot znamenje za druge ljudi, da bodo bolj cenili življenje ...

Da bi ljudje bolj cenili življenje …

Po prejemu nagrade za svoje pismo so ga pri krajevnem časniku vprašali, ali bi želel z drugimi deliti še kakšen zapis. Omenjeno pismo so objavili na svojih straneh in Donalovo ime je nenadoma zaslovelo po vsem Irskem. Mladenič je nastopil v oddaji Brendana O'Connorja The Saturday Night Show na irski televiziji in spregovoril o tem, kako ga je vera vodila v času njegove neozdravljive diagnoze.

»Brez vere ne bi bil tam, kjer sem. Vidim, da mi je Bog namenil ta izziv, morda pa me bo uporabil kot znamenje za druge ljudi, da bodo bolj cenili življenje,« je takrat povedal Donal: »Če naj bi bil znamenje za ljudi, da bodo bolj cenili življenje, pa ne gre zgolj za samomor, ampak da bi bili preprosto bolj navdušeni nad življenjem, potem bom z veseljem umrl, če je to tisto, za kar naj bi umrl.«

Govoril je 19 minut in v teh 19 minutah je navdušil vso Irsko. Mesece pozneje so uradni podatki razkrili, da se je po Walshevem televizijskem nastopu število samomorov opazno zmanjšalo. Več kot deset let pozneje je njegova zapuščina še vedno živa.

Poleg tega je Donal svoje ime uporabil za ozaveščanje o razmerah, v katerih so se znašli bolni otroci in njihove družine v pediatrični bolnišnici v Crumlinu. Za bolnišnico mu je uspelo zbrati 50.000 evrov.

Kako lep svet zapuščam …

Za irski časnik Sunday Independent je napisal prispevek, v katerem je podrobno opisal svoje življenje in izkušnje: »Kakšen dan se zbudim in z lahkoto cenim lepoto sveta, ki ga zapuščam, čeprav me žalosti, da ne bom nikoli več izkusil življenja na način, kot sem ga občutil na kolesu ali v telovadnici, ali da ne bom imel priložnosti videti svoje sestre, kako z ljubeznijo svojega življenja stopa proti oltarju, nikoli ne bom prepotoval sveta in videl krajev, kot so Nova Zelandija, Azija ali Amerika, ne bom imel priložnosti, da bi videl svoje štiri najboljše prijatelje, kako so uspeli v življenju, kar vem, da se bo zgodilo …

… Toda ne smem pozabiti, da me Bog uporablja; ne glede na to, ali me uporablja kot znamenje, da bi ljudje bolj cenili življenje, ali pa Njegovi prvi dve gori zame nista bili dovolj visoki: vem le, da hodim z Njim, pa čeprav po Njegovi poti.«

»Dan Donala Walsha« in izvolitev novega papeža

Donalov stric p. Michael Walsh, duhovnik in avguštinec, je leta 2013 svojemu vrhovnemu predstojniku Robertu Prevostu pokazal izvod časnika Sunday Independent, v katerem je bil objavljen Donalov zapis. P. Prevosta, prihodnjega papeža, se je njegovo pisanje tako dotaknilo, da se je strinjal s predlogom, naj mladenič postane častni član reda. Pisal je Donalu in mu ponudil častno imenovanje. Donal je predlog sprejel in dva dni pred smrtjo izrekel svojo prisego.

»Dan Donala Walsha« je eden največjih vsakoletnih mladinskih verskih dogodkov v Evropi.

Donalova ponosna družina maja vsako leto priredi spominski dogodek v mladeničevo čast v irskem narodnem svetišču Knock. »Dan Donala Walsha« je eden največjih vsakoletnih mladinskih verskih dogodkov v Evropi, vedno pa ga priredijo na četrtek, ki je najbližji obletnici Donalove smrti 12. maja: letos so se mladi v Knocku zbrali 8. maja, torej prav na dan, ko je bil Robert Prevost izvoljen za novega papeža.

Donalova starša Fionnbar in Elma Walsh sta tako vest o izvolitvi Leona XIV. izvedela med obhajanjem spominskega dne za svojega sina. Vesela in ponosna sta, da zdaj med Donalom in papežem Leonom XIV. obstaja še ena vez: »Donal bi bil na to izjemno ponosen.«

»Zakaj ne jaz?«

Za Walsheve je bila vera od nekdaj zelo pomembna in tako je tudi po Donalovi smrti. Ob božiču leta 2013 je bila celotna družina že nekoliko izčrpana ob vseh klicih in obiskih po Donalovi smrti, zato so v prazničnih dneh poromali v Rim: v Vatikanu so se udeležili prvega božičnega bogoslužja s papežem Frančiškom.

Walshevi so imeli ves čas Donalove bolezni močno vero.

Kot je pojasnil oče Fionnbar, so imeli ves čas Donalove bolezni močno vero, čeprav se je sam na začetku malce pogajal z Bogom, češ, zakaj je breme bolezni naložil otroku in ne njemu. Toda milost, s kakršno je svojo preizkušnjo sprejemal Donal, je njegovo družino pogosto presenetila.

»Ko smo izvedeli, da je njegova bolezen neozdravljiva, je večkrat vprašal, zakaj ravno on, pa mu nisem znal odgovoriti,« tako Donalov oče: »Na koncu smo se vsi skupaj spraševali: zakaj mi, zakaj bo vzet ravno nam?« Fionnbar Walsh se spominja, kako jih je Donal le pogledal in odvrnil: »Zakaj pa ne jaz?«