Otrok ne moremo v celoti zaščititi pred temi vsebinami, pa vendar lahko naredimo določene korake, da jim pomagamo zavzeti kritičen odnos do nasilnih vsebin, ter jih naučimo, kako ravnati v situacijah, ko bi lahko prišlo do nasilja ali ko so sami žrtev ali priča nasilju.

Pomembno je, da skrbno bdimo nad vsebinami, s katerimi naši otroci prihajajo v stik prek risank, filmov in video igric. Znano je, da se otroci lahko naučijo nasilnega vedenja s posnemanjem. Poleg tega, da omejimo čas, ki ga otroci preživijo za zasloni, moramo premišljeno izbirati, katere risanke in filmi so primerni za naše otroke. Na socialnih omrežjih se dogaja tudi veliko spletnega nasilja v obliki ustrahovanja, poniževanja, izključevanja, širjenja nasilnih in spolnih vsebin, zato je potrebno ves čas preverjati, s kom naši otroci komunicirajo prek spleta in kakšna je vsebina te komunikacije.

KAKO PA PRIDE DO NASLIJA?

Do nasilja med otroki pogosto pride zaradi raznih frustracij, sporov, ko se otrok počuti oviran ali onemogočen pri zadovoljevanju svojih potreb ali želja. Prav zaradi tega je pomembno, da jih naučimo zdravega sooočanja s frustracijami, tehnik umirjanja in obvladovanja jeze ter nenasilnega reševanja konfliktov. Otroci naj odraščajo s sporočilom, da imajo pravico izražati svoje interese, vendar so obenem dolžni spoštovati tudi interese in potrebe drugih. Pogosto izid ne more biti tak, kot so si ga zamislili, potrebno je najti kompromis, rešitev, ki bo sprejemljiva za vse vpletene. Pri tem je bistveno, da otroka prek zgodb, igre vlog in podobnih pristopov učimo empatije oz. zavzemanja perspektive drugega. Tako bodo lažje razumeli, da lahko isto situacijo vpleteni vidimo z različnih zornih kotov in da ima pri tem vsak svoje argumente, s katerimi zagovarja svoje pravice.

Nasilje se pogosto zgodi tudi zaradi provokacij. Nekateri otroci z besedami ali vedenjem izzivajo druge, da bi pri njih sprožili nek buren odziv. Razlogi, zakaj to počnejo, so lahko različni: pomanjkanje pozornosti, pomanjkanje občutka lastne vrednosti, nevoščljivost, ljubosumje ipd. Otroka je potrebno opremiti, da se na te provokacije ne bo odzval fizično, da se bo umaknil, se branil z besedami ali za pomoč prosil odrasle.  

Naslije tudi zaradi provokacij. FOTO: Pexels

Nasilje se pogosto rojeva tudi iz strahu in nerazumevanja drugačnosti. Otroci se pogosto znašajo nad vrstniki, ki so v kakršnemkoli pogledu drugačni od večine (po rasnem, verskem ali kulturnem poreklu, so telesno ali duševno prizadeti, socialno ali fizično šibki ipd.). Družine naj bi bile tisti varen kraj, v katerem  se rojeva kultura spoštovanja in sprejemanja različnosti, dodatno pa se krepi prek vzgojne vloge učiteljev in drugih pedagoških delavcev v šoli. 

Vsi delamo napake in tudi naš otrok lahko v določeni situaciji reagira impulzivno, morda celo agresivno. Otroci se šele učijo samokontrole čustev in vedenja. Če se to zgodi, je zelo pomembno, da ga ne zagovarjamo, pa tudi da mu ne vzbujamo občutkov krivde. To vedenje moramo kot odrasli resno nasloviti in se z otrokom pogovoriti. Otrok potrebuje jasno sporočilo, da je ravnal narobe in da je nasilje nedopustno. Obenem mu ponudimo konstruktivne predloge, kaj lahko stori, če se še kdaj znajde v podobni situaciji.

KAJ LAHKO NAREDIMO?

Otroke moramo redno osveščati tudi o tem, kako naj ukrepajo in na koga naj se obrnejo, če se znajdejo v vlogi priče ali žrtve nasilja.

Prva oseba, ki se ji lahko zaupajo, ste seveda vi, starši. Pomembno pa je tudi, da vedo, da se v zvezi z nasiljem v šoli ali družini lahko zaupajo učiteljem ali drugim pedagoškim delavcem. Pedagoški delavci so dolžni reševati primere nasilja, ki se dogajajo med učenci v šoli, v primeru suma nasilja v družini pa so dolžni sum naznaniti pristojnim organom.

Kot pri posredovanju vseh pomembnih vrednot našim otrokom in učenju krepostnega vedenja pa je tudi, ko govorimo o nasilju, velja: najpomembnejši je zgled staršev. Kako se obnašamo do zakonskega partnerja in svojih otrok? Smo v teh odnosih mirni in spoštljivi tudi, ko se pojavijo napetosti in nesoglasja? Najprej je potrebno, da mir gradimo sami v sebi z osebnim odnosom z Bogom in rednim delom na sebi, ki naj bo usmerjeno v obvladovanje naših značajskih šibkosti in krepitev naših osebnih vrlin. Potem pa je pomembno, da znamo ta notranji mir deliti in ga živeti tudi v odnosih s svojim zakonskim partnerjem in otroki. Če bomo v svoje otroke zasadili seme miru in medsebojnega spoštovanja, bodo to neprecenljivo popotnico ponesli v svet, v vse odnose in okolja, v katere vstopajo.  

Članek je bil objavljen v aprilski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!