Vedno, še posebej v iztekajočem se božičnem času, smo povabljeni, da pred jaslicami odpremo svoje oči, svoja ušesa, svoja srca, da bi tako kot Marija, Jožef, pastirji in trije kralji mogli umevati »širokost in dolgost in visočino in globočino vse spoznanje presegajoče ljubezni Kristusove« (Ef 3,18-19). Jaslice so čudovita podoba nevidne skrivnosti učlovečenja Boga. Bog se je v Detetu Jezusu pomanjšal, ponižal in na križu izničil (prim. Flp 2,5-11) predvsem zato, da se Božje vsemogočnosti in neskončnosti ljudje ne bi prestrašili. Bog je prišel na svet kot dojenček, kot otrok.

Ni naključje, da prav v božičnem času tolikokrat slišimo govoriti o »Božjem otroštvu«: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci … Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se posvečuje, kakor je on čist« (1 Jn 3,1-3).

Bog je Oče: ne tiran, ampak »abba«, oč