Ko pride poletje, smo pogosto na koncu z močmi. Maj in junij sta kot finale sezone. V službi še zadnji projekti, v družini še vsi nastopi, ocene, priprave na prva obhajila in birme. Obveznostim in hitenju ni konca. In vse je lepo in vse je pomembno in za vse bi si radi vzeli čas. Utrujeni čakamo na dopust – tisti odrešujoči odklop, da končno zadihamo. In ko pride ... takrat lahko pridemo v stik z utrujenostjo duše. Telo si nekako odpočije, a glava in duša nimata prave energije. Ni iskrice. Ni navdušenja. Lahko se pojavijo zelo močni občutki žalosti, skrbi, zmedenosti in celo strahu. Notranje utrujenosti ne moremo odložiti kar z brisačo na plažo. Še dobro, da sva dva.

Ob tebi sem lahko brez filtra

Kaj pa ima najin odnos s tem? Veliko. Morda celo največ. Ker ko popustijo urniki in obveznosti, ostaneva midva. In tisto, kar je v najinem prostoru. Če je ta prostor varen, sprejemajoč in mehak, potem vanj lahko prinesem svojo iztrošenost. Komu naj povem, če ne tebi? Kdo naj me vidi takega, br...