Latinščino so vedno dojemali kot jezik, ki edini lahko »preživi« zgodovino. Stoletja na njenih »perutih«namreč prihajajo in odhajajo ...

Povsem razumljivo je, da so nekdaj po mnogih naših cerkvah zapisovali imena svetnikov in tudi druga sporočila v tem jeziku, in ne v slovenskem, ki takrat še ni bil uveljavljen v javnem prostoru. Toliko bolj smo zato veseli Brižinskih spomenikov, Stiških rokopisov, Trubarja, Dalmatina, raznih starodavnih pesmaric, v katerih je slovenščina takrat že »pokukala« v cerkve in s tem napovedovala svoj dokončni prihod – predvsem v bogoslužje –, ki se je zgodil z drugim vatikanskim cerkvenim zborom.

Ker so mnoge naše cerkve zelo stare, so v njih nekateri napisi ostali v latinščini tudi po njihovih obnovah, in tako je prav. Čeprav je sedaj povsod na pohodu angleščina, latinščina največ pove, kaj je Sveto pismo, kaj Cerkev, kaj so cerkveni očetje in starodavni svetniki. Gre namreč za izvirnost izrazja, povednosti in sporočila o zgodovi...